Sodni mlini:

KOT JARA KAČA PETNAJST LET STARA SODNA ZGODBA DOBIVA NOVA IN NOVA POGLAVJA

Nikar ne pišite svojemu sodniku! Rade Stanić trdi, da obstaja utemeljen sum, da številni sodniki sploh nimajo pravosodnega izpita ali pa da so ta izpit pridobili mimo zakona o pravniškem državnem izpitu.

Ciril Brajer

Najprej ga preganjajo rubežniki, enega ukroti, saj izgubi licenco. Loti se ga policija, razkrinka jo in postavi na laž. Sodišča ga vendarle obsodijo, potem ga sodišča zaprejo, končno ga sodišča še tožijo, da jih je užalil. Po tem te res zamika obiskat glavno obravnavo na sodišču. Prideš vljudno, četrt ure pred napovedanim začetkom. Tudi zato, ker si slišal, da v dvorano spustijo le deset »pripadnikov zainteresirane javnosti«. Varnostnik te odslovi, da si prezgodaj, čakati moraš zunaj. Greš nazaj ven, tam pa že gneča. Spuščati začnejo pet minut pred zdajci, počasi, zelo počasi. Vsak mora izprazniti žepe, vzeti ključ, mobilni telefon shraniti v omarico, po pregledu predmete spet strpati v žepe, skozi rentgen, ta zapiska, pregled z ročnim detektorjem… Ko je še minuta do začetka obravnave, varnostniki oznanijo, da nihče več ne more naprej, saj se na sodišče zamujati ne sme! Le sedmim je uspelo. Počakaš torej debeli dve uri, da izveš, da se je glavna obravnava prekinila in se nadaljuje. Rade Stanić nam razgrne dokumente: »Trije sodniki za nobeno ceno niso hoteli ugotoviti, da se proti meni vodijo nameščeni kazenski postopki. Milena Jazbec Lamut, Marjeta Švab Širok in Mitja Šinkovec so zato izdali sklep, ki je posodi dvignil pokrovko. Vsem trem sem napisal pismo.«

Zdaj vas torej tožijo zaradi pisma.

Kaj za vraga pa ste jim napisali?

»Da se delajo norca iz mene kot nekakšnega obdolženca in za to prejemajo plače iz davkoplačevalskega denarja. Da obstaja utemeljeni sum, da nimajo pravniškega državnega izpita ali pa so ga pridobili v nasprotju z določili zakona o pravniškem državnem izpitu. Da zlorabljajo kazensko zakonodajo kot zločinsko sredstvo za zatiranje slovenskega naroda, kar se da enačiti s fašistično teorijo o zatiranju ljudstva.«

No ja, ravno razveselilo jih tole verjetno ni.

»Seveda jih ni, ne vem pa, zakaj me tožijo, ker da so osebno razžaljeni, čeprav gre v mojem pismu za kritiko sodišča in njihovega delovanja v tem sklopu.« Ne tožijo vas oni, preganja vas tožilstvo.

»Drži, obtožni predlog je okrožno državno tožilstvo iz Ljubljane vložilo pri kazenskem oddelku okrajnega sodišča v Ljubljani. S pismi onim trem sodnikom, ki so dali predlog za pregon, naj bi storil tri kazniva dejanja razžalitve. Tožilstvo pa zame terja enotno kazen.«

O naših sodiščih Sliši se komaj verjetno, a gre za zgodbo, ki se vleče 15 let. »Res je, oktobra 2001 je pred moje poslovne prostore v Radovljici prikorakal zdaj že nekdanji izvršitelj Zvonko Zorč. V času, ko sem bil z bolnim otrokom v zdravstvenem domu v Radovljici, je vlomil v poslovni prostor in neznano kam odpeljal celotno poslovno dokumentacijo moje gospodarske družbe.

Prostore je zaplombiral in mi onemogočil vstop, delo, poslovanje.

Načrtno se je lotil mojih podjetij, tudi tistih, ki z dolgom in rubežem niso imela nič opraviti.«

Takrat ste vi vlagali kazenske ovadbe?

»Seveda, proti rubežniku Zorču. Preiskovalna sodnica Metka Rađenović je sprožila preiskavo, a ga je povsem razbremenila, da je lahko on mene ovadil zaradi krive ovadbe. Prišla je v roke kranjski okrajni sodnici Nevenki Hafner Kopač, ki pa se je iz tega postopka izločila, in zadeva je bila prenesena na okrajno sodišče v Škofja Loki. Na koncu je pristala na višjem sodišču v Ljubljani, v rokah dveh sodnic in sodnika, ki me zdaj preganjajo.« Očitno so se tudi ti postavili na rubežnikovo stran. Toda Zorč je licenco izgubil? »Res jo je, a ti sodniki so vendarle prikrili njegovo zločinsko početje, vlom, krajo, vsa kazniva dejanja. Vse skupaj so vlekli do zastaranja.« Tu prideva do vzroka vašega pisma. »Ki je v bistvu naslovljeno na vse naše sodstvo. Predvsem očitek o tem, da obstaja utemeljeni sum, da mnogi sodniki sploh nimajo pravosodnega izpita ali pa da so ta izpit pridobili mimo zakona o pravniškem državnem izpitu. Hoteli so me narediti kar za duševnega bolnika, mi določili sodnega izvedenca psihiatrične stroke, pa sem pogovor z njim zavrnil.«

Niste s tem tvegali?

»Ah, saj jim je vsem le za lahek zaslužek. Izvedenec je preprosto segel v predal, potegnil iz njega svoje ugotovitve iz leta 2009, ko pa sva se pogovarjala, me je označil za moteno osebnost na področju spoštovanja avtoritet in dogovorjenih družbenih norm. To 'izvedensko mnenje' je poslal okrajnemu sodišču v Ljubljani. Ko sem ga na glavni obravnavi vprašal, na kakšni osnovi je prišel do tega, ni znal odgovoriti. Verjetno bo zato ovaden.« Za pravico za rešetke Poučno branje torej, vsaj o tem, zakaj imamo sodne zaostanke. Petnajst let stara, čisto preprosta zgodba ima meandrov več kot reka skozi močvaro in dobiva nove in nove okljuke.

Eden ga je pripeljal v zapor.

»Več kot sto posameznikov se je javilo, da so posojila z nejasnimi pogodbenimi obveznostmi najemali v Avstriji. Tja jih odpeljejo posredniki, vračila posojil so zaradi visokih obresti nerazumno visoka in na prvi pogled dobri posli postanejo usodne tragedije. Pojavi se kup poslovnih in družinskih vezi, od banke do odvetništva, ki na posle te vrste vržejo senco resnega dvoma. Na prvi pogled je vse zakonito, žrtev pa tako prinesejo okoli, da gre na koncu na beraško palico. Posodijo ti 100, vrneš 200, dolžan pa si jim še 1000. Ker si za posojilo zastavil vse premoženje, te ženejo pred sodnike in s pomočjo odvetnikov, notarjev, cenilcev, policistov in sodišč te izmolzejo do konca.« Med žrtvami je bil tudi Peter Benedičič, mesar, ki je posle gradil s posojili Posojilnice Bank Borovlje. Jamstvo je bila hiša in zemlja te družine, kar je za skominalo goljufive bankirje in kupljene odvetnike. Sesuli so Petrov posel, ker ni zmogel odplačati dolgov, je bil obsojen kot goljuf, čeprav je psihiatrična stroka ocenila, da prostodušni poštenjak ni ne umsko, ne čustveno, ne izobrazbeno sposoben očitanih dejanj. Dobil je leto in mesec zapora, ki pa ga nikoli ni odsedel zaradi zastaranja. Policija ga nikoli ni našla, mi pa zlahka, v Psihiatrični bolnišnici Begunje. Policisti in tožilci so krivdo obesili Radetu Staniću, češ da je Petra skrival. Poldrugi mesec zapora je tudi res odsedel, čeprav nam je prav on povedal, da ga lahko najdemo doma ali na psihiatriji, in smo tudi ga. Torej njegov bes na pravno državo, izrazoslovje gor, izrazoslovje dol, ni ravno neutemeljen.

Koga toži več sodnikov Rade Stanić ni edini, ki mu dopisovanje s sodniki in tožilci dela težave. Boris Rančigaj se je s sodnimi mlini začel boriti daljnega leta 1979. Zatrdil nam je, da ta država ni pravna niti za vse bogate, kaj šele za siromake, kakršen je on. Začelo se je z nepomembnim delovnim sporom in ker ga sodišča niso znala hitro ter učinkovito končati, je postalo res kruto: »Nekateri sodniki so zlorabili svoj službeni položaj, da so zaščitili svoje kolege. Dokazal sem, da so v postopku zavestno uporabljali ponarejeno dokumentacijo oziroma zdravstvene dokumente tuje osebe. A ker vrana vrani ne izkljuje oči, teh svojih dokazov v treh desetletjih preprosto ne morem uporabiti, ker so sodniki zanje gluhi in slepi.«Ker sodniki niso znali rešiti preprostega delovnega spora, so se mu kajpak zamerili. Še bolj pa se je on zameril sodnikom, ko jim je sporočil, kaj si misli o njih: »Tožilstvo je sicer umaknilo obtožbo, ki jo je proti meni vložil užaljeni predsednik ljubljanskega višjega sodišča Jernej Potočar, obtožni predlog je dobilo moje pismo takrat sodniku Alešu Zalarju. V njem naj bi žalil še sodnike Gojka Jelenca, Aljošo Rupla, Gordano Ristin in Antona Pavlina. Preganja me tudi Margareta Lunder, ker da sem jo obrekoval. Sodnica višjega delovnega in socialnega sodišča Irena Kosmač Zupančič se je čutila užaljeno zaradi moje vloge na to sodišče. Tožila me je tudi tožilka Dragica Završnik, ki naj bi jo razžalil kot 'staro znanko iz enoumnega sistema'.« Trn v peti Rade Stanić vodi Civilno združenje za pravičnost, napredek in nadzor, ki deluje osem let in ima nekaj tisoč članov, ki se borijo za varovanje temeljih človekovih pravic in svoboščin. Lotili so se že bank, zavarovalnic, odvetnikov, sodnikov, rubežnikov, vsem so trn v peti. Pred parlamentom so priredili nekaj protestov. Zdaj so, kaj hujšega, začeli brskati, koliko sodnikov dela in sodi brez pravosodnega izpita oziroma brez pravniškega državnega izpita. Dokazujejo, da večina sodnikov noče ali ne more dokazati svoje najvišje zahtevane stopnje profesionalnosti. Takim sodnikom pravijo pravosodni šušmarji, ki so krivi za največ nestrokovnosti, korupcije, goljufij… Rade Stanić: »Ni in ne more biti naključje, da so prav sodniki, ki me preganjajo na različnih stopnjah, na seznamu tistih, katerih strokovnost naše društvo preverja.« Foto: Thinkstock