MEHKI TREBUH SLOVENSKEGA SODSVA
Društvo CZPNN
Brežice, moje mesto

Nedelja, 6. december 2015 ob 00:06

Odpri galerijo

Mehki trebuh slovenskega sodstva

Mehki trebuh slovenskega sodstva
sob, 08.12.2012, 15:00
Mehki trebuh slovenskega sodstva
Problem je pomanjkanje svobodne, odprte in pogumne pravniške misli.

Formalna jamstva sodniške neodvisnosti segajo daleč nazaj v leto 1701, ko je angleški Act of Settlement (znotraj širšega prenosa oblasti na parlament in sodišča) podelil sodnikom izrecno varstvo pred tem, da bi jih Krona enostransko odstavila.

Zdaj je neodvisnost sodstva ustavni postulat vseh sodobnih demokracij – tako zahodnih kot vzhodnih, starih in mladih, vzornih in manj vzornih, dobro ali slabše delujočih, ne glede na to, ali je izrecno zapisano v ustavi (v norveški ustavi ni, vendar je nesporno del običajnega ustavnega reda). Napačno bi bilo misliti, da je to načelo samozadostno, da je cilj per se – je samo nujno sredstvo za uresničevanje ultimativnih ustavnih vrednot, najprej delitve oblasti in poštenega sojenja ter na koncu (pravičnega) ravnotežja in miru v razmerjih med ljudmi, človekovega dostojanstva in njegove svobode. Neodvisnost sodstva kot ene od vej oblasti, je zato samo izraz tega prizadevanja.

Naj bo pravna ureditev še tako dovršena, napredna in notranje skladna, brez neodvisnega in nepristranskega sodnika ne bo nič več kot črka na papirju – morda pametna, vendar mrtva, prazna in neučinkovita. In ker pravo ne živi v knjigah, ampak v življenjski praksi, v živih in stvarnih razmerjih med ljudmi, je sodnik tisti, ki iz mrtve črke naredi meso, ki abstraktno prevede v konkretno, ki iz etra naredi otipljivo, res učinkujočo pravico in ki prinese mir med ljudi. Čeprav odloča v posameznem in konkretnem primeru, mora to storiti na pravu neodtujljivo lasten način – tako, kot da bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste – zaradi enakosti pred zakonom in zaradi zaupanja v pravo. Zato ima boginja Themis zavezo čez oči.

Že teh nekaj leporečnih in oguljenih fraz zadošča za spoznanje o odločilnosti sodstva za delovanje prava – pravna država s sodniki stoji in (brez njih) pade. Sodstvo je morda res najšibkejša veja oblasti. Vendar je v tem le pol resnice. Nikakor ni namreč šibko v pogledu vpliva, ki ga ima na življenja ljudi. Tvegam celo tezo, da je njegov vpliv večji od vpliva drugih oblasti. Aktivnost sodnikov ljudje občutijo v vsakdanjem življenju – in še bolj njihovo neaktivnost.

Slavna teza enega od avtorjev Federalističnih spisov (The Federalist Papers) in očetov ameriške ustave Alexandra Hamiltona iz osemdesetih let osemnajstega stoletja, da je sodstvo najmanj nevarna veja oblasti (ker nima nadzora nad mečem niti nad denarjem in ker nima niti sile niti [zakonodajne] volje – pač pa samo sodbo ter njene argumente), je samo relativno prepričljiva. Sodstvo je (ne do drugih vej oblasti, ampak do ljudi) še kako nevarno – kadar ne deluje, ko bi moralo, ali če deluje, vendar tako, da s svojimi očitno napačnimi, krivičnimi in navzkrižnimi ali celo samovoljnimi odločitvami spodjeda postulate pravne države (zaupanje in vero v pravo, predvidljivost, enakost pred zakonom). Na sodstvu, ki je zadnji branik prava, stoji in pade pravna država.

Legitimnost sodnikov je zato utemeljena na drugih premisah – ne na demokratično izjavljeni volji ljudstva, ampak na neodvisnosti in prepričljivosti njihovih sodb ter na njihovi visoki strokovnosti in etični integriteti. In ker je nosilec sodne oblasti posamezni sodnik (ki s svojimi odločitvami neposredno usmerja življenja posameznikov, tako rekoč oblikuje njihove usode), je vse odvisno od tega, kdo je ta oseba, ki ji je zaupana tako pomembna oblastna vloga. Na tej točki se začno glavni problemi slovenskega sodstva.

Politika sodstva

Moja teza je, da problem slovenskega sodstva ni (toliko) v vplivu (ali v poskusih vplivanja) nanj in v podrejanju drugim vejam oblasti, glavna težava ni v prodiranju politike v sodstvo. Slovenski pravni red ima dokaj s(p)odobne ter z drugimi demokratičnimi in pravno urejenimi državami primerljive mehanizme zagotavljanja neodvisnosti pred zunanjimi vplivi – na formalni strukturni ravni ni večjih težav (so samo posamezni zdrsi te ali one politike, na katere se sodstvo bolj ali manj [ne]ustrezno [ne]odzove – odvisno za koga in za kakšen primer gre).

Kardinalni problem slovenskega sodstva je sodstvo sàmo. Najprej politika v njem samem – kjer se je kot dediščina totalitarnega obdobja ohranila v zakrknjenih starorežimskih miselnih vzorcih ter v kolektivistični in korporativistični miselnosti. Tam se (kot ena od oblik vzporedne, prikrite ali, če hočete, globoke države) ohranja in sama sebe miselno, vrednotno in nazorsko napaja in oplaja prek institucionalne zaprtosti in samozadostnosti. V normalni državi z demokratično tradicijo in pravno kulturo bi imelo to pozitivne učinke – ohranjalo bi se tisto, kar je, kar že obstaja, se pravi notranje, miselno neodvisno sodstvo. Žal pa se tudi pri nas ohranja tisto, kar je – to pa je vse prej kot intelektualno avtonomno in neodvisno sodstvo. »Prosti strelci«, ki mislijo samostojno in kritično (kar bi moralo biti lastno vsaki sodniški pameti), so potisnjeni na rob, osamljeni ter zaznamovani kot konfliktni, zdraharski in čudaški.

Forma mentis

Zato ni nič čudnega, da je na čelu tako neodvisnega« sodstva »tihi favorit sodnikov« – kakršno sodstvo, tak predsednik (ki si ga to sodstvo sámo in avtonomno izbere – in si takega tudi zasluži). Prav tako ni čudno, da se med predavatelji na sodniških šolah, ki jih izbira »avtonomno in neodvisno« sodstvo, vselej najde kak visokoprofiliran politični aktivist brez pravniške izobrazbe, ki sodnikom slušateljem pridiga, kako morajo misliti – in večina potem tako tudi misli in deluje. Sodniškega društva, ki si je za svoj cilj na prvo mesto postavilo »utrjevanje in varstvo sodnikove neodvisnosti in samostojnosti pri izvrševanju sodniške funkcije«, to ne moti. In čeprav si prizadeva za »varovanje ugleda, poklicnih in drugih interesov svojih članov«, ne stori nič v obrambo svojega člana (vrhovnega sodnika), za katerega neka novinarka zahteva uvedbo disciplinskega postopka samo zato, ker si je upal izraziti stališče o strokovnih in poklicnih kakovostih kandidata, »tihega favorita sodnikov« za najvišje sodniško mesto v državi.

Skupaj z drugimi vplivnimi akterji sodstva se je potuhnilo, ko je neka poslanka državnega zbora odrekla podporo kandidatu za predsednika vrhovnega sodišča – »prostemu strelcu« z očitkom, da je sodeloval pri izreku oprostilne kazenske sodbe nasprotniku njenega političnega bloka. Tiho je tudi ob odkritju povezav sodnikov in stečajnih upraviteljev, ne zgane se, ko sodnike (tudi vrhovne) vratarji ob prihodu v sodno palačo ponižujoče pregledujejo – ker se jim ne zaupa niti toliko, da hodijo v službo brez orožja in razstreliva. Politiki te vrste res ni treba storiti prav nič, ni ji treba tako rekoč v ničemer in z ničemer vplivati na sodstvo, da bi si ga podredila in si zagotovila dolgoročen vpliv nanj. Ga že ima, tako rekoč od nekdaj. Problem slovenskega sodstva je pomanjkanje miselne in intelektualne neodvisnosti, pomanjkanje svobodne, odprte in pogumne pravniške (in demokratične) misli, problem je notranja avtonomija sodnikov.

V slovenskem sodstvu se bodo stvari obrnile na bolje šele, ko se bo njegov korpus prenehal obnavljati tako, kot se po istem genetskem programu v približno sedmih letih biološko popolnoma prenovi človeško telo – snovno povsem drug, nov – a vendar isti (in za približno sedem let starejši) človek (z istimi stališči, vrednotami in nazorskimi opredelitvami). Tudi s sodstvom je bilo do zdaj tako.

Postopen dotok novih kadrov v bistvenem ni spremenil vladajoče korporativistične miselnosti. Novi, mladi, postopno pritekajoči kadri (čeprav bolj razgledani in bolj izobraženi) so se uklonili in prilagodili – če se niso, so morali oditi ali pa izbrati usodo osamljenih popotnikov. Forma mentis slovenskega sodstva ostaja vseskozi ista. Ko bo zadostna kritična masa sodnikov, ki ne posedujejo samo (zdaj sem, drugič tja nihajočega, kot pač ukaže »vrhovna avtoriteta«) mnenja, ampak trdna, jasna in koherentna prepričanja, kaj je prav, in ki imajo tudi pogum ta prepričanja uveljaviti, prebila okostenel in institucionalno zaprt miselni kolektivizem, takrat, sem prepričan, na ustavnem sodišču ne bo več toliko zaradi sodniške samovolje in kršitev človekovih pravic razveljavljenih sodb, ne bo več toliko navzkrižnih odločitev (vrhovno sodišče še ni [ali ni več] sposobno poenotiti sodne prakse o nekaterih pomembnih pravnih vprašanj), takrat Slovenija ne bo več rekorderka v trajanju sporov, katerih razrešitev je ključna za preživetje gospodarskih subjektov, takrat tudi zakonodajalec, ker bo zaupal sodstvu, ne bo več uporabljal ad hoc (in zato večkrat protiustavnih) rešitev. Takrat bo Slovenija bolj pravna, bolj poštena in bolj pravična država za slehernega državljana.

*****

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 14. Jan 2020 at 17:27

965 ogledov

ODHOD VELIKEGA BORCA
https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/255873

Sun, 8. Sep 2019 at 22:56

1219 ogledov

KONČNO USTAVNA PRITOŽBA
Po skoraj treh letih zavlačevanja, se je Slovensko Vrhovno sodišče le skilavilo in s svojo "Sodbo v imenu ljudstva" z dne: 04.04.2019 opravilna št. I Ips 39962/2011 (V K 39962/2011) odločilo o moji zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 16.02.2017. Ker je odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije bila zame negativna, so zato nastali pogoji, ki mi dovoljujejejo vložitev ustavne pritožbe pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije, ki bo vložena v roku, to je najpozneje dne 23.10.2019, s čemer se bo utrdila nadaljnja pot za pritožbo, ki bo (če bo to potrebno) vložena pri Evropskem sodišču za človekove pravice v Strazburgu.  CZPNN

Sat, 10. Mar 2018 at 23:36

2195 ogledov

NEVERJETEN MAFIJSKI OBRAČUN MED SLOVENSKIMI SODNIKI
Na sedež društva CZPNN smo prejeli dokaj zanimivo pismo nekega gospoda, ki se v svoji vsebini glasi: I. Iz zanesljivih virov sem prejel  informacijo, da kranjska sodnica Marjeta Dvornik prijateljuje in hodi na kavo z znanim kriminalcem Dinom Lalićem, ki je bil večkrat že zaprt. To je menda znano tudi NPU. Prav ona je bila tista, ki je oprostila roparja na poštarja, čeprav je bil dobljen pri dejanju. Sodba je bila kasneje razveljavljena, krivdo pa je valila na policijo in tožilstvo. Prav ona je tudi zavrnila izročitev za tistega ruskega tajkuna, ki je bil kasneje dejansko tudi spuščen in ki ga kljub sodni  odredbi niso izročili Nemčiji, kot je bilo zahtevano. Pri njej je tudi zastarala zadeva proti močnemu nemškemu podjetniku in še kaj…….   II. Povem Vam še še, da Kranjsko  sodišče veselo krši tudi delovno pravno zakonodajo. Višje delovno in socialno sodišče je namreč že konec leta 2015 sprejelo stališče, da sodniku na ustavno zakonit način preneha službeno razmerje šele z vročitvijo obrazložene odločbe sodnega sveta, ne pa že z dnem odločitve oz. potrditve ocene na seji sodnega sveta, torej za nazaj. To v primeru mojega brata, da mu je službeno razmerje prenehalo še predno je bila odločba pravnomočna in izvršljiva, sa ga je  odjavilo iz vseh zavarovanj, torej toliko prej, še pred  vročitvijo obrazložene sodne odločbe, zoper katero je bilo šele možno vložiti pravno sredstvo. Posledično to pomeni, da mu protipravno niso izplačali zaostale plače in tudi ne zakonite odpravnine, glede nato, da sem se v nadaljuvanju  dejansko upokojil. Nezakonito stanje je kranjsko sodišče  vleklo kar naprej, čeprav je bilo jasno stališče Višjega sodišča že predhodno  znamo. S tem v zvezi bo v teh dneh podan zahtevek na kranjsko sodišče po izplačilu zaostale plače in odpravnine, vključno z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Me zanima, če bodo vztrajali na nezakoniti kršitvi, saj je slednje prekršek. V tem primeru jim seveda sledi tožba na delovno sodišče, kjer jim bodo nastali še dodatni stroški. Ki seveda ne gredo neposredno iz njihovega žepa. Vidiš, če moj brat nebi bil pravnik in zadeve ne bi našel in preštudiral, bi se mirno izmaknili obveznosti. Žalostno je to, da  je sodišče prvo, ki mora spoštovati zakonodajo in bi moralo tako ugotovljeno nezakonitost odpraviti že po uradni dolžnosti. Sicer pa je zadeva glede prenehanja sodniške funkcije že na evropskem sodišču - to je prvi primer, da sodnik toži Slovenijo. Druga zadeva, zaradi kršitve ustavnih pravic pa bo tudi kmalu vložena. Še to: Špela Koleta je ena od kandidatk za višjo sodnico v  Višjem sodišču v Ljubljani, prav tako Marjeta Dvornik. Sliši se, da naj menda nimata možnosti za napredovanje ker naj bi to mesto bilo rezervirano za za  Srečka Škerbeca. Res so pokvarjeni, zato so se znebili mojega brata, ker je bil preveč suveren in ni tulil v njihov rog. Nekaj bo že dosegel v kratkem, končni epilog pa na evropskem sodišču. Žal krivci ne bodo odgovarjali.

Wed, 10. Jan 2018 at 20:28

2051 ogledov

NEZNOSNA DVOLIČNOST SLOVENSKE POLITIKE KI BREZ DVOMA VODI K PROPADU SLOVENIJE
Sovenska politika je tako nevarno dvolična, da je zelo nevarno, da za seboj v propad ne potegne slovensle države. To je uspelo dokazati poslancu Dr. Vinku Gorenaku kar je razvidno tudi iz priložene objave v nadaljevanju.    http://nova24tv.si/slovenija/politika/govor-poslanca-gorenaka-ki-bo-sel-v-zgodovino-zakaj-ahmad-zakaj-pri-njemu-cloveski-vidik-in-pravno-dopustno-dejanje-pri-nekaj-sto-enakih-primerih-pa-ne/ Dr. Vinko Gorenak je do te mere povozil Miroslava Mira Cerarja, ki je ta zagitovo šel domov polnih gat. Če pa je Miroslav Miro Cerar karkoli po svoji materi, hvala bogu že pokojni Zdenki Cerar, utegne Dr. Vinko Gorenak končati pod streli narčenega morilca. Temu utegne slediti aretacija in zaprtje nadomestnega morilca natančno tako kot v zadevi Dr. Milka Noviča.

Sun, 7. Jan 2018 at 10:10

2245 ogledov

MALOUMNI SLOVENSKI SODNIKI IN NJIHOV KONEC (1)
Da je Slovenija čudna država pove tudi katastrofalno slabo stanje v njenem sodstvu oziroma v pravosodju kot vzporedni veji oblasti, ki je od leta 1945 delovala brez kakršnega koli resnega nadzora. To je bil tudi razlog da so se slovenski sodniki igrali s pravom in da niso dojeli "Da tisti, ki se igra s pravom, da se igra sam s seboj, s svojo državo in z njeno ureditvijo." Slednje je povzeto po bivšem in sedaj že pokojnem beograjskem odvetniku z mednarodno pravno reputacijo Filo Filoto. IGRE IN AVANTURE SLOVENSKIH SODNIKOV. Igre slovenskih sodnikov so po svoji vsebini in po svojih posledicah v resnici igre brez meja. Poleg teh iger brez meja so slovenski sodniki kot posebne sorte avanturisti v Sloveniji uprizarjali prav tako posebne sorte avanture. Ena od takih avantur je bila avantura imenovana "TRAJNI SODNIŠKI MANDAT" kar je pomenilo, da so se slovenski sodniki lahko pasli po slovenskih sodiščih do svojega sedemdesetega leta starosti. Taka avantura je imela več svojih pomenov. Eden od takih pomenov je bil ta, da so sodniki imeli zagotovljeno službo do svojega sedemdesetega leta in da so si kot nedotakljivi lahko ustvarjali kriminalno preteklost ne da bi jih kdorkoli in kadarkoli vprašal kaj delajo ali jih opozoril na to, da trga ne smejo početi. S trajniškim sodniškim mandatom so si slovenski sodniki poleg trajne sodniške funkcije zagotovili tudi čas v katerem so lahko njihovi potomci (sinovi in hčere) dokončali visoko izobrazbo in tako izpolnili pogoje za službovanje v slovenskih sodiščih. S tem se je nadaljevala "okupacija" sodišč, ki jih je okupira slovenska skorumpirana sodniška svojat. Vse te igrice in avanture slovenskih sodnikov sta organizirala in vodila Slovenski sodnisvet in Vrhovno sodišče Republike Slovenije z vrlim vrhovnim sodnikom Brankom Maslešo na čelu. Šele po tem, pa na vrsto pridejo nižji sodnice in sodniki, ki se jih od konca leta 2007 sumi, da niso izpolnili vseh pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo, ki jih predvideva 8. člen Zakona o sodniški službi in da posledično temu sploh niso sodniki. Položaj teh oseb, ki se žažno izdajajo kot sodniki, pa naj bi ustrezal  pravosodnim goljufom, plagiatorjem in sodnim šušmarjem. Utemeljitev za slednjo navedbo pa dobimo v dejstvu, da so slovenski sodniki preko Sodnega sveta in slovenske politike (Državni zbor Republike Slovenije) ter Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z Republiko Slovenijo sklenili nično delovno razmerje.   Se nadaljuje  

Sun, 24. Sep 2017 at 20:30

3988 ogledov

KAKO SO ME DEJANSKO IZGNALI IZ SLOVENIJE
Dne 25.12.2016 so me izgnali iz Slovenije čeprav sem se iz Slovenije navedenega dne uradno izselil v  tujino. Do moje izselitve je prišlo po dolgoletnih hudih pritiskov, ki jih je name in na moje člane družine vršila slovenska oblast. Navajam celo vrsto vprašanj, ki jih je uradna oseba Upravne enote v Radovljici z imenom Irena Likar dne 21.12.2011 protipravno zastavljala članom moje držine, kar je bilo odločilnega pomena za to, da sem se iz Slovenije začasno izselil. Uradna oseba Upravne enote v Radovljici pri zaslišanju članov moje družine je pri svojem delu ves čas dajala vtis, da se je za tako delo (zaslišanje) verzirala v kakšni fašistični oziroma nacistični šoli tretjega nemškega rajha. Moji člani družine so bili mučeni z sledečimi vprašanji:   Ali veste na katerem naslovu Rade Stanić dejansko živi in kako to veste ? Kdo je lastnik nepremičnine na naslovu kjer živite ? Kdaj se je izselil z naslova na katerem živite ? Ali veste, če se namerava kdaj vrniti na ta naslov ? Ali imata kot zakonca kakšne stike, se vidita, slišita in kje ? Ali veste kje se Rade Stanić zadržuje, kje prespi ? Ali veste na katerem naslovu prejema pošto in uradna pisanja ? Ali ima na naslovu Alpska crsta 62, Lesce urejene bivalne prostore (sanitarije, kuhinjo, ....) ? Ali je na naslovu Alpska cesta 62, lastnik stanovanja oz. nepremičnine ? Ali ima za najem prostorov na Alpski cesti 62, Lesce sklenjeno najemno pogodbo in s kom ? Ali veste kje Rade Stanić dela oz. kje je zaposlen ? Ali sta še vedno poročena ali sta v ločitvenem postopku ? Ali ima stanić s sinom kakšne stike ? Ali ima na svoje ime izdano kakšno položnico na naslov kje živita ? Ali veste kje ima svoje osebne predmete (obleko, obutev, higijena, dokumenti) ? Ali se gdaj vrača in prespi na naslovu kjer živite ? Ali poznate koga, ki bi več vedel povedati o prebivališču Radeta Stanića ? Ali ima avto ? Ali mu pokojnino prinese poštar ? Ali veste če se je odselil v tujino ali je v Sloveniji ? Ali imate v zvezi s tem sami kaj dodati ? Takih fašističnih vprašanj člani moje družine niso mogli izdržati več. Se nadaljuje.

Zadnji komentarji

Prijatelji

čuk kobalMiran  PetermanFeri LainščekLaščan ZlatorogAna Koswoodicinvestment CompanyDamjan GorenščekVili KovačičBožo žabjekAco MitrovicKlavdija Zebecsanja barnaBarbara KolmaničMateja SircaAzra .Klavdija HitiRoman VodebErnest SkrjanecTrenutek .rastko plohlMaja RadinBojan  AhlinVika  JelenBranko GaberAndres Zoran    IvanovicFranc JazbinsekBojan MehleStoyan Svet

NAJBOLJ OBISKANO

MEHKI TREBUH SLOVENSKEGA SODSVA