GORENJSKA SODNA MAFIJA PREJELA ZAHTEVO ZA VARSTVO ZAKONITOSTI
Društvo CZPNN

Ponedeljek, 17. avgust 2015 ob 11:57

Odpri galerijo

OKRAJNO SODIŠČE V KRANJU

KAZENSKI ODDELEK

Zoisova ulica št. 2

 

4000 KRANJ

 

 

Opravilna št. I K 25261/2010  

Datum: 09.07.2015

 

 

OBDOLŽENEC:         R. S........, Kamna Gorica št. 65, 4246 Kamna Gorica

 

 

 

ZAHTEVA

ZA VARSTVO ZAKONITOSTI

 

 

s predlogom za začasno zadržanje

 

 

-         zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kranju, opravilna št. I K 25261/2010, v zvezi,

 

-          s sobo Višjega sodišča v Ljubljani opravilna št. II Kp 25261/2010, z dne 15.04.2015

 

-         na Vrhovno sodišče Republike Slovenije

 

-         3 x

 

Obdolženi R. S., sin Svetislava in Bojane, rojene Stanić, roj. 00.00.0000, v Lukavicah (BiH), EMŠO: 2605955501280, 000, Državljan Republike Slovenije, stanujoč Kamna Gorica št. 65, 4246 Kamna Gorica, upokojenec Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije in Predsednik Civilnega združenja za pravičnost, napredek in nadzor iz Lesc, preko Okrajnega sodišča v Kranju za Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sam brez strokovne pravne pomoči po odvetniku v odprtem in dovoljenem zakonitem roku vlaga

 

zahtevo za varstvo zakonitosti

 

zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kranju, opravilna št. I K 25261/2010 z dne 24.05.2013, v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opravilna št. II Kp 26261/2010 z dne 15.04.2015, zaradi, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter kršitev ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter pristojnemu Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije

 

predlaga,

 

da tej zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, izpodbijani sodbi spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma, podredno, da tej zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo pa vrne Okrajnemu sodišču v Kranju v novo odločanje, ter pri tem odloči, da se zadeva v ponovljenem sojenju dodeli drugemu sodniku Okrajnega sodišča v Kranju.

 

Obenem obdolženec Vrhovnemu sodišču predlaga, naj do odločitve o tej zahtevi za varstvo zakonitosti zadrži izvršitev izpodbijanih sodnih odločb.

 

Obrazložitev:

 

I.

 

·        Okrajno sodišče v Kranju je s svojo sodbo opravilna št. I K 25261/2010 z dne 26.03.2014  obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po 1. odstavku 282. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju besedila KZ-1), s katero mu je izreklo kazen 1 mesec in 15 dni zapora.  Kaznivo dejanje naj bi obdolženec storil s tem, da naj bi, skrival obsojenega in storil kaj drugega, da se nebi izvršila kazen,

»s tem, da naj bi v času od 01.07.2009 do 14.08.2009 na območju Gorenjske, Petru Benedičiču, ki naj bi bil pravnomočno obsojen na kazen 1 leto in 1 mesec zapora in   naj bi bil pozvan na prestajanje kazni, nudil zatočišče na neznanih lokacijah in ga tako skrival, da delavci policije niso mogli izvršiti prisilne odredbe zardi izvršitve kazni zapora.«  

·     Zoper navedeno obsodilno sodbo je obdolženec vložil svojo pritožbo z dne 08.06.2014, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

 

·        O obdolženčevi pritožbi je odločalo Višje sodišče v Ljubljani in izdalo svojo sodbo opravilna št. II Kp 25261/2010 z dne 15.04.2015 s katero je obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Sodba Višjega sodišča je bila obdolžencu vročena dne 09.07.2015, posledično je ta zahteva za varstvo zakonitosti pravočasna.

 

·      Izpodbijani sodbi, kot tudi postopek, ki je tekel pred njuno izdajo, sta brez kakršnih koli dokazov in temeljita na domnevah in na indicih, za to sta INDIČNI SODBI in sta kot taki   nezakoniti, razlogi za to pa bodo pojasnjeni v nadaljevanju te zahteve za varstvo zakonitosti.

 

Sodišče prve stopnje je v teku kazenskega postopka pred izdajo svoje sedaj pravnomočne in obsodilne sodbe popravilo opis dejanja iz tenorja obtožnega predloga državnega tožilstva tako, da se je opis dejanja sedaj glasil – citat:

 

»R. S............ je kriv, da je skrival obsojenega in storil kaj drugega, da se ne bi izvršila kazen, s tem, da je v času od dne 1.7.2009 do 14.8.2009 na območju Gorenjske, Petru Benedičiču, ki je bil pravnomočno obsojen na kazen 1 leto in 1 mesec zapora, in je bil pozvan na prestajanje zaporne kazni, nudil zatočišče na neznanih lokacijah in ga tako skrival, da delavci policije niso mogli izvršiti prisilne odredbe zaradi izvršitve kazni zapora. S tem je storil kaznivo dejanje pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po 1. odstavku 282. člena Kazenskega zakonika (KZ-1)."

Obdolženec je tako v svoji pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in ves čas kazenskega postopka uveljavljal, da v opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe ni potrebne konkretizacije za zakonski znak skrivanja obsojenega in storitve kaj drugega, da se nebi izvršila kazen. Pri takem svojem uveljavljanju je obdolženec ves čas bil neuspešen, pri čemer je sodišče prve stopnje očitno »spregledalo«, da morata tenor obtožbe in opis dejanja v izreku obsodilne sodbe obvezno vsebovati opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, poleg tega pa še predmet, na katerem in sredstvo s katerim bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Nadalje je sodišče prve stopnje »spregledalo« tudi, da vse to mora biti v opisu dejanja ter, da posameznih delov, ki manjkajo v opisu dejanja ni možno prenesti v obrazložitev sodbe.

S tem je po mnenju obdolženca sodišče prve stopnje prekršilo 364. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju besedila ZKP) v katerem je natančna razdelitev med opisom dejanja in obrazložitvijo sodbe, s katero je potrebno dokazati prav vsako navedbo v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe in da je le v tem pogledu izdana sodba celota, ne pa tako kot se to skuša nezakonito prikazati.

Nadalje je sodišče prve stopnje »spregledalo« tudi, da izrek sodbe z opisom kaznivega dejanja prej ali slej postane pravnomočen in da je tedaj obdolženec lahko obsojen izključno za tisto dejanje, ki je v opisu v izreku sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi »spregledalo«, da v primeru, ko v opisu ni zahtevanih zakonskih znakov kaznivega dejanja, da to pomeni kršitev načela zakonitosti kot temeljnega načela kazenskega prava. Sodišče prve stopnje je nadalje »spregledalo« tudi, da je načelo zakonitosti v kazenskem pravu vsebovano v 1. odstavku 28. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo. Glede na slednje, pa obdolženec uveljavlja kršitev načela zakonitosti po 1. odstavku 28. člena Ustave Republike Slovenije, saj iz opisa kaznivega dejanja v izreku pravnomočne obsodilne sodbe za obdolženca sledi prav navedena očitna kršitev 1. odstavka 28. člena Ustave republike Slovenije.

To dokazuje naslednji opis v izreku pravnomočne obsodilne sodbe:

Rade Stanič...., od dne 01.07.2009 do 14.08.2009 (izmišljeno in nedefinirano obdobje storitve kaznivega dejanja) na območju Gorenjske......, (brez definiranega točnega kraja storitve kaznivega dejanja)...Petru Benedičiču ......................................... nudil zatočišče, (brez navedbe, za kakšno zatočišče naj bi šlo), ........ na neznanih lokacijah,.... (na neugotovljenem kraju in na načinu izvršitve kaznivega dejanja po 8. členu KZ, s storitvijo), in ga tako skrival, da delavci policije niso mogli izvršiti prisilne odredbe zaradi izvršitve kazni zapora, (brez navedbe datuma prisilne odredbe in podatkov tistega, ki naj bi tako odredbo odredil, brez navedbe imen »delavcev policije«, ki naj bi neuspešno izvrševali nedefinirano prisilno odredbo, brez navedbe kraja in okoliščin poskusa realizacije prisilne odredbe....)      

V opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje poleg izostanka natančnega obveznega opisa historičnega dogodka brez natančnega časa in kraja tudi ni opisa samega dejanja, iz katerega bi izhajali znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 282. člena KZ-1.

V samem opisu je namreč gola domneva, da naj bi obdolženec skrival obsojenega in storil kaj drugega, da se nebi izvršila kazen« pravno opredeljena z abstraktnim zakonskim besedilom »da je skrival obsojenega in storil kaj drugega, da se  ne bi izvršila kazen« brez dokazov ne pomeni, da je obdolženec to tudi dejansko storil. V konkretnem primeru, pa za to ne morejo biti dokazi pisanja društva CZPNN, ki jih je to društvo pošiljalo takratnem okrožnem sodniku – svetniku in predsedniku Okrožnega sodišča v Kranju Mihaelu Kersniku.  

Zaradi takih napak in pomanjkljivosti v opisu dejanja iz izreka pravnomočne sodbe, je prišlo, do nedopustnih in težko popravljivih posledic v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, saj so bili s takim opisom dejanja podani vsi pogoji, za to, da je v postopku, že po sili razmer  očitno prišlo do arbitrarnega ali samovoljnega odločanja. 

Vse to pa je tudi pripeljalo do popolnega pravnega nesmisla, ki je videti takole:

»...kot, če bi nekdo na primer, v Ljubljani po ulicah in lokalih na ves glas vpil kako je oropal Ljubljansko banko in o tem pisal svoja pisma, ter jih pošiljal na policijske postaje in na naslove drugih ustanov, zaradi tega pa bi tako osebo policija prijela in brez kakršnega koli iskanja materialne resnice zoper njo napisala svojo kazensko ovadbo ter  jo poslala državnem tožilstvu,  državno tožilstvo pa bi prav tako brez kakršnega koli iskanja materialne resnice sestavilo svoj obtožni predlog in ga poslalo sodišču, sodišče pa brez preverjanja navedb v pisanjih take osebe, proti njej uvedlo kazenski postopek in po opravljenem postopku izdalo svojo sodbo z izrečeno določeno kazensko sankcijo, na to pa bi pritožbeno sodišče tako sodbo potrdilo, pri čemer bi taki osebi poslali poziv za prestajanje kazni  zapora, na to pa bi se po prestani kazni zapora izkazalo, da do kaznivega dejanja ropa Ljubljanske banke v resnici nikoli ni prišlo.« 

Ker je obdolženec bil v takih okoliščinah obsojen s pravnomočno in izvršljivo sodbo, sta tako sodišče prve stopnje kor sodišče druge stopnje, s tem kršila 1. člena KZ-1 in 1. odstavek 28. člena Ustave Republike Slovenije, saj je bil obdolženec pravnomočno obsojen brez potrebnih znakov kaznivega dejanja. Pri tem pa je nujno potrebno opozoriti na to, da je v teku postopka pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje in sodbe sodišča druge stopnje očitno prišlo do kršitev prepovedi pravne in zakonske analogije, ki je najhujša kršitev, ki je sploh možna v kazenskem pravu, saj je posledica obsodbe obdolženca kot nedolžnega posameznika. To pa ni le kršitev 1. odstavka 28. člena Ustave Republike Slovenije ampak tudi očitna kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

Poleg tega v opisu ni opredeljen historičen dogodek (to ni in ne more biti od 1.7.2009 do 14.08.2009, (saj je v 5. točki obrazložitve svoje sodbe sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da je obsojeni Peter Benedičič od začetka leta 2009 do konca tega leta bil hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici v Begunjah na Gorenjskem). To pomeni, da obdolžencu za kaznivo dejanje sploh ni določen čas kdaj naj bi ga storil, če ga je sploh storil. Kršitev 28. člena Ustave RS je tako očitna in huda , da hkrati pomeni nepošten postopek in kršitev 29. člena Ustave RS, saj se obdolženec proti taki obtožbi sploh ni mogel braniti, pa tudi mu je bila onemogočeno dokazovanje z alibijem. Za to po mnenju obdolženca ni nobenega dvoma v to, da sta sodišče prve in druge stopnje kršila načelo zakonitosti, ki ga vsebuje 1. člen KZ, pa tudi 1. odstavek 28. člena Ustave RS in 7. člen EKČP.

Prvostopenjsko sodišče bi tako moralo obdolženca oprostiti obtožbe, saj je obdolženec s potrdilom Psihiatrične bolnišnice Begunje na gorenjskem z dne 09.06.2014 nedvomno dokazal, da je obsojenega Petra Benedičiča dne 10.11.2007 osebno odpeljal v navedeno psihiatrično bolnišnico kar je nasprotje od očitka, da je obdolženec obsojenega skrival, s potrdilom iste psihiatrične bolnišnice z dne 02.09.2009, pa je obdolženec dokazal, da je obsojeni bil celo to leto do vključno z dnem 24.08.2009 in naprej dejansko hospitaliziran v navedeni psihiatrični bolnišnici, pri čemer je popolnoma nepomembno ali je obsojeni imel status pacienta na bolnišničnem zdravljenju (na oddelku) ali status pacienta na zdravljenju v dnevni bolnišnici (na svojem domu).  

Torej iz tega izhaja, da gre za inkriminiran čas od 01.07.2009 do 14.08.2009 za neresnično definirano obdobje v katerem naj bi obdolženec zagrešil kaznivo dejanje po 1. odstavku 282. člena KZ-1. Če pa sodišče prve stopnje ni obdolženca oprostilo obtožbe, pa bi to po mnenju obdolženca moralo storiti sodišče druge stopnje, za to ker edino dejanje ki ga je storil obdolženec je bilo njegovo osebno spremstvo obsojenega Petra Benedičiča v Psihiatrično bolnišnico v Begunje na Gorenjskem dne 10.11.2007, kar pomeni edino z listinami dokazano dejanje, ki po zakonu ni kaznivo dejanje.                     

Da je sodišče prve stopnje ohranilo nezakonit opis dejanj v izreku svoje obsodilne sodbe dokazujejo številna neresnična navajanja, ki jih je navajalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe o katerih bo obdolženec pisal v nadaljevanju te zahteve za varstvo zakonitosti.

Glede na do sedaj napisano pa je obdolženec dokazano prepričan, da je postopek, ki je voden pred izdajo obeh sodb bil nepošten, s čemer je sodišče prve stopnje po mnenju obdolženca prekršilo obdolženčevo pravico do poštenega sojenja, ki je vsebovana v 6. členu EKČP, ki se glasi:

»Pravica do poštenega sojenja

  1. Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena s sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, ali pa v nujno potrebnem obsegu, kadar je to po mnenju sodišča nujno potrebno zaradi posebnih okoliščin, če bi javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti.
  1. Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda.
  1. Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice:

a.)    da ga takoj in podrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, o bistvu in vzrokih obtožbe, ki ga bremeni;

b.)    da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe;

c.)    c.) da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti;

d.)    da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič, in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče;

e.)    da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodišče.

 

II.

 

KRŠITEV PRAVNEGA NAČELA ISKANJA MATERIALNE RESNICE

Poleg navedenega v prejšnji točki te obrazložitve, pa obdolženec opozarja na povsem zavestno opustitev dolžnosti iskanja materialne resnice v predmetnem kazenskem postopku, ki so jo zagrešili državni organi (Okrožno državno tožilstvo v Kranju, Policijska postaja v Radovljici in Okrajno sodišče v Kranju).   Pravno načelo iskanja materialne resnice, pa pomeni dolžnost sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da po resnici in popolnoma ugotovijo dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodne odločbe – enako pazljivo morajo preizkusiti in ugotoviti dejstva, ki obdolženca obremenjujejo kot dejstva, ki so obdolžencu v korist. Načelo materialne resnice izraža interes družbe, da naj se kaznuje le oseba, ki je resnično za-grešila k.d. Iz nobenih drugih razlogov ni možno upravičiti obsodbe obdolženca v kazenskem postopku. Da so državni v postopku, ki je voden pred izdajo sodbe sodišča prve in druge stopnje povsem zavestno kršili navedeno načelo in da so s tako svojo kršitvijo v predmetnem kazenskem postopku pripeljali do grobe in nedopustne kršitve ustavne določbe, ki jo vsebuje 1. odstavek 28. člena Ustave Republike Slovenije in sicer:  

 

  • OKROŽNO DRŽAVNO TOŽILSTVO V KRANJU (osebno okrožna državna tožilka Nadja GASSER in okrožna državna tožilka Irena KUZMA), tako, da je dne 17.08.2009 od takratnega okrožnega sodnika – svetnika in predsednika Okrožnega sodišča v Kranju Mihaela Kersnika sprejelo njegovo obvestilo zaradi suma storitve kaznivega dejanja po členu 282/IV, št. IKZ 6/2009, z dne 14.08.2009 in njegovo naročilo, da iz zadeve ni potrebno delati nepotrebne panike ter, da ukrepata hitro. Tako obvestilo je državno tožilstvo posredovalo na Policijsko postajo v Radovljici (osebno v roke takratnega komandirja te policijske postaje Draga HLASTANA) in mu naročilo, da v zadevi ne dela nepotrebnega hrupa ampak, da v postopku zbiranja obvestil le opravi razgovor z predsednikom društva CZPNN Radetom Stanićem in da sestavi policijsko ovadbo tako, da v njeno vsebino prepiše vsebino zgoraj navedenega obvestila.

Gre za obvestilo zaradi suma storitve kaznivega dejanja po členu 282/IV, št. IKZ 6/2009, z dne 14.08.2009, kar je tudi bilo storjeno, (o tem obvestilo zaradi suma storitve kaznivega dejanja po členu 282/IV, št. IKZ 6/2009, z dne 14.08.2009 in ovadba proti znanemu storilcu Policijske postaje v Radovljici št.  št. D1867851/K1020904/4599571/2009 (3C693-159, z dne 24.12.2009).

 

Na to je (zgolj za to, da bi postopek bil videti zakonit) državno tožilstvo po prejemu kazenske ovadbe sestavilo svoj predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj in ga poslalo okrajni sodnici Okrajnega sodišča v Kranju Mileni TURUK, da se je ta lahko seznanila z njegovo vsebino. V svojem predlogu je državno tožilstvo predlagalo, da se zasliši obdolženca in kot pričo Petra Benedičiča, na to je bil pred sodiščem prve stopnje začet postopek za opravo posameznih preiskovalnih dejanj opravilna št. Kpd 25261/2010, v katerem se je obdolženec zagovarjal z molkom, priča Peter Benedičič, pa se na vabilo za svoje zaslišane ni odzval. Tako je državnem tožilstvi ostalo dvoje,

·        prvo, da kazensko ovadbo dano zoper obdolženca zavrže,

·        drugo, da nadaljuje z LAŽIRANJEM KAZENSKEGA POSTOPKA.

Državno tožilstvo v Kranju se je (tako kot je bilo pričakovano) odločilo za nadaljevanje LAŽIRANJA KAZENSKEGA POSTOPKA. Za tako svojo odločitev je imelo najmanj dva svoja razloga in sicer, da ustreže interesom takratnega okrožnega sodnika – svetnika in predsednika Okrožnega sodišča v Kranju Mihaelu Kersniku in da posredno napade društvo CZPNN, neposredno pa obdolženca kot njegovega predsednika. Za to je državno tožilstvo brez potrebne oziroma kakršnekoli nujne materialne resnice (brez relevantnih dokazov) sestavilo svoj obtožni predlog št. Kt (0) 914/0911, z dne 19.91.2011 in ga poslalo okrajni sodnici Okrajnega sodišča v Kranju Mileni TURUK v nadaljnje postopanje. Tenor obtožnega predloga je vseboval sledeče besedilo – citat:  

 

» o b t o ž n i   p r e d l o g: Rade Stanić je skrival obsojenega in storil kaj drugega, da se nebi izvršila kazen, s tem, da je od avgusta 2007 do 14.08.2009 na območju Gorenjske, Petru BENEDIČIČU, ki je bil pravnomočno obsojen, in pozvan na prestajanje zaporne kazni, nudil zatočišče na neznanih lokacijah in ga tako skrival, da delavci policije niso mogli izvršiti prisilne odredbe zaradi izvršitve kazni zapora. S tem je storil kaznivo dejanje pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja po 1, odstavku 282. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

Kot je že povedno zgoraj je taka vsebina bila zapisana brez kakršnih koli relevantnih dokazov. 

  • POLICIJSKA POSTAJA V RADOVLJICI (osebno komandir te policijske postaje Drago HLASTAN) tako, da je od državnega tožilstva prejela Obvestilo zaradi suma storitve kaznivega dejanja po členu 282/IV, št. IKZ 6/2009, z dne 14/08.2009, ki ga je na državno tožilstvo naslovil takratni okrožni sodnik – svetnik in predsednik Okrožnega sodišča v Kranju Mihael Kersnik. Po navodilu državnega tožilstva (osebno dveh državnih tožilk Nadje GASSER in Irene KUZMA) radovljiška policija iz zadeve ni delala nobenega posebnega »hrupa«.  Policija je le z obdolžencem opravila razgovor, na to je vsebino citiranega obvestila prepisala v svojo kazensko ovadbo št. D1867851/K1020904/4599571/2009 (3C693-159, z dne 24.12.2009. Pri tem je policija kot državni organ, ki je sodeloval v temu deli postopka povsem zavestno in po naročilu opustila svojo dolžnost iskanja materialne resnice zaradi česar je bila njena kazenska ovadba bistveno pomanjkljiva. S tem je policija prekršila navedeno načelo. Na to je policijska ovadba bila vrnjena  državnem tožilstvu, s čemer so  bili ustvarjeni vsi potrebni pogoji za vodenje tega LAŽIRANEGA KAZENSKEGA POSTOPKA.
  • OKRAJNO SODIŠČE V KRANJU: (osebno okrajna sodnica posameznica Milena TURUK), pa tako, da spornega obtožnega predloga državnega tožilstva ni primerno preizkusila, ali ga sploh ni preizkusila, ampak je proti obdolžencu na podlagi takega spornega obtožnega predloga uvedla predmetni kazenski postopek opravilna št. I K 25261/2010. Za potrebe predmetnega kazenskega postopka in pod težo svojega očitnega odpora do resnice in pomanjkanja dokazov se je Okrajno sodišče v Kranju odločilo, da bo  zlorabilo pisanja, ki jih je pisalo društvo CZPNN, v njegovem imenu pa v mejah svojega položaja predsednika društva in v mejah svojih pooblastil podpisoval obdolženec. Gre pa za pisanja (prošnje, zahteve, predlogi, dopisi....), ki jih je društvo CZPNN pošiljalo takratnemu okrožnem sodniku – svetniku in predsedniku Okrožnega sodišča v Kranju Mihaelu Kersniku.

Taka zloraba pisanj društva CZPNN je izkazana v tem, da jih je sodišče prve stopnje samovoljno in brez preverjanja resničnosti navedb v njihovi vsebini razglasilo kot ednine dokaze proti obdolžencu o tem, da naj bi obdolženec: »Skrival obsojenega in storil kaj drugega, da se nebi izvršila kazen.« Taka zloraba omenjenih pisanj pa je vsebovala tudi to, da je sodišče prve stopnje taka pisanja samovoljno določilo kot »avtorska dela obdolženca«, njegove podpise na teh pisanjih pa kot osebne podpise Radeta Stanića, ne pa za podpise v imenu društva CZPNN.

Za to obdolženec v temu delu te zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev načela dolžnega iskanja materialne resnice v kazenskem postopku, za to ker je taka očitna kršitev navedenega načela privedla do izdaje nezakonite sodne odločbe sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje brezpogojno potrdilo in jo tako naredilo pravnomočno in izvršljivo, z vsemi posledicami, ki so takem nezakonitem dejanju sledie.

(O tem razlaga - Načelo iskanja materialne resnice pomeni dolžnost sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da po resnici in popolnoma ugotovijo dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodne odločbe – enako pazljivo morajo preizkusiti in ugotoviti: 1. dejstva, ki obdolženca obremenjujejo; 2. dejstva, ki so obdolžencu v korist. Načelo materialne resnice izraža interes družbe, da naj se kaznuje le oseba, ki je resnično za-grešila k.d. Iz nobenih drugih razlogov ni možno upravičiti obsodbe obdolženca

 

III.

NOVA OKOLIŠČINA IN NOVI DOKAZI

Zaradi namerne opustitve ugotovitve dejanskega stanja, pa sodišče prve stopnje v predmetnem kazenskem postopku sploh ni ugotovilo. To dokazujejo dogodki iz same vsebine kazenskega postopka, ki je voden pred izdajo izpodbijane obsodilne sodbe sodišča prve stopnje. Namreč, obdolženec se je na glavni obravnavi z dne 26.03.2014 pred sodiščem zagovarjal in v svojem zagovoru tako kot ves čas trajanja kazenskega postopka odločno zanikal, da bi storil očitano mu kaznivo dejanje po 1. odstavku 282. člena KZ-1. Med drugim je obdolženec sodišču razložil, da obsojenega Petra Benedičiča nikoli ni skrival, da obsojeni Peter Benedičič od dne 10.11.2007, ko je bil prvič hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici Begunje na Gorenjskem dalje ni bil v skrbi društva CZPNN ampak v skrbi Psihiatrične bolnišnice v Begunjah na Gorenjskem kjer je bil na zdravljenju.  V vsebini zagovora na glavni obravnavi je obdolžencu z strani sodišča prve stopnje bilo zastavljeno eno od vprašanj, ki se je glasilo:

Zakaj policija Benedičiča ni našla in ga odvedla na prestajanje kazni zapora ?

Čeprav je obdolženec ves čas vedel, da se obsojeni član društva CZPNN Peter Benedičič nahaja samo na dveh naslovi in sicer na naslovu Psihiatrične bolnišnica v Begunjah na Gorenjskem, Begunje 55, 4275 Begunje na Gorenjskem (bolnišnično zdravljenje) in skupaj z svojo družino na naslovu Log št. 42/a v Železnikih (zdravljenje v dnevni bolnišnici), na zastavljeno vprašanje sodišča: Zakaj policija Benedičiča ni našla in ga odvedla na prestajanje kazni zapora ? ni znal odgovoriti. Ker je sodišče prve stopnje obdolžencu očitalo, da ni znal na tako njegovo vprašanje odgovoriti, je na taki svoj očitek v precejšnji meri oprlo svojo sodbo, za to je obdolženec dne egona jskem in se dogovorili  z direktoratom Psihiatrične bolnišnice v Begunju hiatrično bolnišnico v Begunje na Gorenjskem kj11.07.2015 popoldan, po tem ko je dne 09.07.2015 prevzel sodbo sodišča druge stopnje na sedež društva CZPNN pozval Petra Benedičiča. Z Petrom Benedičičem je bil opravljen razgovor v katerem mu je bilo zastavljeno sledeče vprašanje, ki se je glasilo:   

»Zakaj policija ni B, našla in ga odvedla na prestajanje zaporne kazni in kako je bilo mogoče, da so policisti prišli tudi v njegovo stanovanje, pa da ga niso našli ?«

Temu je sledil Benedičičev obširen odgovor, kakor sledi:     

 

»Da to je bilo mogoče za to, ker sem v najeti stanovanjski hiši na naslovu Log št. 42/ v  Železnikih pod kletnimi prostori naredil bunker, v katerega sem se vsakič ko so prišli policisti skril. Bunker se nahaja pod kletnimi prostori pod glavnimi stopnicami.

Ta bunker obstaja tudi danes.  

Vhod v bunker je na levi strani kletnih prostorov, gledano med hojo po notranjih stopnicah v kletne prostore, za vogalom na levi strani stopnišča. Vrata v bunker so izdelana v obliki nizke lesene omarice, ki je z ene strani pritrjena na steno ob vhodu v bunker in se odpira z leve na desno stran kot vrata. Ko ta vrata v bunker gleda tisti, ki ne ve za kaj se gre, vidi nizko leseno omarico in je  prepričan, da gre za leseno omarico pritrjeno na steno.

Skratka, si ne more predstavljati, da so to vrata skozi katera se pride v bunker v katerem sem se pred policijo skrival.

Ne spominjam se kdaj je to točno bilo. Bil sem pred hišo in sem nekaj delal. Na dvorišču sta se pojavila dva starejša moška (po mojem mnenju sta bila dva upokojena policista Policijske postaje v Škofja Loki).

Moška sta mi hotela vročiti neko sodno pošto, pa jo nisem hotel prevzeti in sem se umaknil skozi garažna vrata v notranjost hiše (v resnici v garažo nato pa v kletne prostore). Za seboj sem takrat zaklenil garažna vrata. Dva starejša moška (sodna vročevalca) sta poklicala policiste iz Policijske postaje v Škofja Loki.

Pozneje so mi domači povedali, da je takratna na naš dom  prišlo večje število policistov. Po vsej verjetnosti so bili policisti prepričani, da me bodo našli in da bodo tako izvršili prisilno odredbo zaradi izvršitve kazni zapora. Ker je bila hiša zaklenjena so policisti klicali mojo ženo Drago Benedičič, ki je takrat bila zaposlena v Domu za upokojence v Kranju. Od nje so policisti zahtevali, da takoj pride domov ker mora odkleniti hišo. Moja žena je takrat prišla domov in odklenila hišo tako, kot so policisti od nje tudi zahtevali.

 Policisti so takrat prišli tudi v stanovanje v katerem bivam s svojo družino.

Ta čas, pa sem zlezel v bunker in za seboj zaprl vrata (nizko stensko leseno omarico). Z notranje strani sem vrata zategnil z vrvjo tako, da se iz kletnih prostorov niso mogla odpreti.

Na to sem se v bunkerju zavil v polivinilasto folijo, da mi telo ni oddajalo toplote in se umiril dokler nevarnost ne mine. Potem je sledila trikratna temeljita hišna preiskava, ki so jo takrat izvedli policisti Policijske postaje v Škofja Loki. Policisti so takrat hišo trikrat preiskali in sicer od tal do vključno s podstrešjem in me v hiši niso našli. Če bi me sodišče prve stopnje dne 26.03.2014 na glavni obravnavi o tem vprašalo bi to sodišču razložil, pa me sodnica o tem ni nič vprašala.

Na koncu se policisti spravili tudi na nizko leseno stensko omarico (v resnici na vrata v bunker v katerem sem bil skrit.)

V bunkerju sem slišal govorjenje policistov.

Takrat sem mislil, da sem gotov.

Poskušali so nizko leseno omarico (vrata v bunker) nasilno odstraniti, pa tega niso mogli, za to ker so vrata bila od znotraj zategnjena z vrvjo. Ker so policisti vztrajali pri odstranitvi lesene omarice (v resnici vrat bunkerja)s silo, sej omarica začela lomiti. Po mojem, so policisti menili, da ne smejo delati škode, za to so takrat opustili moje iskanje in odšli, na to me na naslovu Log št. 42/a v Železnikih nikoli niso več iskali.

Tako je bilo pri vseh prejšnjih iskanjih policistov.  

Pri tem je pomembno omeniti to, da v hiši kjer stanujem z družino živi tudi naša domača psica, ki sliši na ime LEYDI, ki je iz hiše zaznala vsaki šum na dvorišču. Vsakič ko se je psica oglasila, je to pomenilo, da je nekdo prišel na dvorišče.

To je pomenilo, da je na dvorišču lahko tudi policija. Vsakič ko se je kaj takega zgodilo, sem se po notranjih stopnicah iz pritličja hiše  spustil v kletne prostore in zlezel v bunker ter z notranje strani bunkerja vrata zategnil z vrvjo, da se niso mogla iz kletnih prostorov odpreti.

Vsakič sem se tudi zavil v polivinilasto folijo, da mi nebi telo oddajalo toplote in se potuhnil ter čakal, da nevarnost mine.

Tako je potekalo moje skrivanje v bunkerju od dne, ko smo z družino hišo na naslovu Log št. 42/a v Železnikih vzeli v najem in jo začeli kot najemniki uporabljati.

S tem mislim na celoto obdobje od vselitve v to hišo, ki se nanaša na celotno leto 2009, pa tudi na obdobje po tem letu vse do dne 02.08.2013, ko je za nastopilo zastaranje izvršitve zaporne kazni. 

Tako svojo izjavo sem pripravljen izpovedati tudi pred sodiščem, če me bo sodišče vabilo kot pričo.  

 

Za to obdolženec v tem delu svoje zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja nove okoliščine in nove dokaze, ki jih med postopkom pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje, za to ker zanje ni vedel, ni mogel uveljaviti .  

Ker je obdolženec tako prišel do popolnoma nove okoliščine oziroma do novega dokaza, ki povsem izključuje neresnični opis dejanja, ki ga naj naslavlja tenor pravnomočne obsodilne sodbe sodišča prve stopnje z dne 26.03.2014, so nastale v postopku povsem nove okoliščine.

Za to obdolženec še enkrat predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pri obravnavanju te zahteve za varstvo zakonitosti to upošteva kot novo bistveno okoliščino in nov dokaz in omogoči, da se ta novi dokaz naknadno izvede tako, da obe izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje tako kot je predlagano v uvodu te zahteve za varstvo zakonitosti.

Hkrati obdolženec predlaga še, da se v novem postopku pred sodiščem prve stopnje opravi glavna obravnava in na njej izvedejo sledeči novi dokazi in sicer,  

  • da se ponovno temeljito (ne pa tako površno kot prvič) zasliši pričo Petra Benedičiča, ki naj sodišču prve okoliščine svojega skrivanja pred policijo,
  • da se v zvezi z okoliščinami iskanja Petra Benedičiča pridobi IKZ spise, ki jih hrani Okrožno sodišče v Kranju ter, v njih najdejo in pregledajo »številne prisilne odredbe zaradi izvršitve kazni zapora« in »številne tiralice«, ki naj bi bile odrejene za iskanje obsojenega Petra Benedičiča za njegovo prisilno privedbo na prestajanje kazni zapora. Da se poleg tega v teh spisih najdejo »številni pozivi na prestajanje kazni zapora«, ki naj bi bili poslani Petru Benedičiču, ki naj se na take pozive nebi odzival,   
  • da se pri Policijski postaji v Škofja Loki opravijo poizvedbe v smeri »številnih neuspešnih iskanj takrat obsojenega Petra Benedičiča«, na naslovu Log št. 42/a, v Železnikih,   
  • da se po potrebi opravi vpogled v bunker na kraju samem (v stanovanjski hiši Log št. 42/a v Železnikih), v katerem se je ob obiskih policije skrival takrat obsojeni Peter Benedičič.
  • da se izvedejo morebitni drugi dokazi.

 

DOKAZ:      -    ponovno zaslišanje priče Petra Benedičiča, Log št. 42/a, Železniki,

      -    poizvedbe pri Policijski postaji v Škofja Loki,

      -    vpogled v IKZ spise Okrožnega sodišča v Kranju,

                   -    vpogled v bunker, na kraju samem,

                   -    po potrebi drugi dokazi.

Pri tem pa obdolženec uveljavlja svoj interes do pravičnosti v kazenskem postopku, da ne bo kršenja načela zakonitosti v kazenskem pravi, ki ga vsebuje 1. odstavek 28. člena Ustave Republike Slovenije, ter svojo pravico do poštenega sojenja, ki jo določa vsebina 6. člena Evropske konvencije o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS (13.06.1994) MP, št. 7-41/1994 (RS 33/1994) in tudi v svoji vsebini Ustava Republike Slovenije    

 

IV.

 

K OBRAZLOŽITVI SODBE SODIŠČA PRVE STOPNJE

Glede na zelo sporen opis dejanja, ki ga na obdolženca naslavlja uvod pravnomočne obsodilne sodbe sodišča prve stopnje je obrazložitev sodbe do te mere nezakonita, da obdolženec meni, da sodba sodišča prve stopnje sploh ni obrazložena. Iz te sodne odločbe se da zaključiti tudi to, da izvrševalec pravno močne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju opravilna št. K 193/2003, z dne 29.09.2004 (takratni okrožni sodnik – svetnik in predsednik Okrožnega sodišča v Kranju Mihael Kersnik) ni imel nobenega interesa, da bi se proti Petru Benedičiču izvršila kazen zapora, v trajanju 1 leto in 1 mesec zapora. Edini interes izvrševalca te sodne odločbe pa je po prepričanju obdolženca je bil posredni obračun z društvom CZPNN in neposredni obračun z obdolžencem kot predsednikom tega društva, zavit v pravni red Republike Slovenije. To dokazujejo listinski dokazi, s katerimi razpolaga tako društvo CZPNN in obdolženec kor njegov predsednik. Očitno je nakopičeno sovraštvo izvrševalca do navedenega društva in do njegovega vodstva doseglo absoluten vrhunec.

Prav tako ni nobenega doma v to, da se ta obračun izvaja s zlorabo prava in vsega kar v slovensko pravo sodi.

Glede na to, pa bo društvo CZPNN o podobnostih tega postopka obvestilo Evropsko komisijo – resor za pravosodne in Evropsko sodišče za človekove pravice. Ni pa izključeno niti to, da se ne bo vodstvo društva CZPNN zateklo na eno od mednarodnih veleposlaništev s sedežem v Republiki Sloveniji. 

Obdolženec ugotavlja tudi, da v obrazložitvi sporni opis dejanja nima nobenega pomena in da se v obrazložitvi sodbi uporabljajo sredstva, ki v spornem opisu kaznivega dejanja niso omenjena niti z eno samo besedo. Očitno je, da je sodišče prve stopnje »spregledalo«, da v opisu dejanja manjkajoče dele, ni mogoče prenesti v obrazložitev sodbe in da takih vsebin (manjkajočih delov) opisa dejanja v sodbi ni mogoče niti dokazovati. Namreč v spornem opisu dejanja nikjer ni nedefiniranih »številnih prisilnih odredb zaradi izvršitve kazni zapora«, pa tudi ne »številnih tiralic«, ki naj bi bile odrejene za iskanje obsojenega Petra Benedičiča, še posebej pa ni  v opisu navedenih »številnih pozivov za nastop kazni zapora, na katere se takrat obsojeni Peter Benedičič nebi odzival.« Glede na slednje, pa obdolženec meni, da taki »številni dokumenti« nikoli niso bili niti izdani, navedbe o tej domnevnih dokumentih v obrazložitvi izpodbijane obsodilne sodbe sodišča prve stopnje, pa so predmet tega ne transparentnega in ČAŽIRANEGA KAZENSKEGA POSTOPKA. .   

SEDAJ K OBRAZLOŽITVI SODBE SODIŠČA PRVE STOPNJE PO NJENIH TOČKAH   

  1. V prvi točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je obdolženec pošteno povedal sodišču, da takrat obsojenega Petra Benedičiča ni nikoli skrival. Obdolženec je sodišču povedal tudi, da po podatkih društva CZPNN sodeč in glede na neresnično inkriminirano obdobje od 01.07.2009 do 14.08.2009, da je takrat obsojeni P. B. bil na naslovu Psihiatrične bolnišnice v Begunjah na Gorenjskem (status pacienta na bolnišničnem zdravljenju na oddelku) in s svojo družino na naslovu Log št. 42/a v Železnikih (status pacienta navedene psihiatrične bolnišnice – v dnevni bolnišnici).

Da je takrat obsojeni P. B. od dne 10.11.2007 dalje bil v skrbi navedene psihiatrične bolnišnice in ne v skrbi društva CZPNN.

Ni pa obdolženec povedal, da naj bi P. B. ponujal kakršno koli zatočišče.

Obdolženec je tudi povedal sodišču, da je osebno dne 10.11.2007 odpeljal takrat obsojenega člana društva Petra Benedičiča v Psihiatrično bolnišnico v Begunje na Gorenjskem in da je takrat bil tam trajno hospitaliziran. To je obdolženec tudi dokazal z dvema zdravniškima potrdiloma navedene psihiatrične ustanove in sicer z zdravniškim potrdilom z dne 09.06.2014 in z zdravniškim potrdilom z dne 02.09.2009.            

  1. Na glavni obravnavi z dne 26.03.2014 je sodnica posameznica Milena TURUK v nekakšne »dokazne namene« ni brala ničesar, ampak je le po ustaljeni sodni praksi v zapisnik o glavni obravnavi narekovala, kar naj bi brala, pa tega ni brala.

Ker zadeva umika obdolženčevih pisnih dokaznih predlogov danih med postopkom pred izdajo izpodbijane sodbe, ki jih je obdolženec umaknil zaradi bolezni, pa je sodeča sodnica posameznica dala svoje »strokovno mnenje«,  ki se glasi – citat:  

»Tudi po oceni sodišča izvedba teh s strani obdolženca prelaganih dokazov ni bila potrebna, saj je že na podlagi izvedenih dokazov in ob njihovi skrbni dokazni oceni moč napovedati ustrezne dokazne zaključke glede pravno relevantnih dejstev.«,

S tem je sodnica posameznica slikovito prikazala svoje negiranje vloženih dokaznih predlogov predsednika CZPNN in sicer samo za to, da bi sporni opis dejanja iz tenorja pravnomočne obsodilne sodbe obveljal. Gre za sporni opis dejanja, za katerega obdolženec še vedno meni, da ni bil konkretiziran in da je za to protizakonit ter kot taki nesposoben za obravnavanje v predmetnem kazenskem postopku. Obtožni predlo, ki vsebuje taki opis dejanja, pa bi sodišče ob njegovem prejemu moralo zavreči.    

  1. V tretji točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje to sodišče razglablja o zahtevi obdolženca za preložitev glavne obravnave zaradi njegovega slabega psihičnega zdravja in o razlogih zakaj je bila obdolženčeva zahteva zavrnjena.

Pri tem pa sodišče pozablja na to, da slovensko sodstvo nenehno vrši pritiske na slovensko zdravstvo v smeri, da to zdravstvo zavrača zdravstvene preglede bolnih državljanov Republike Slovenije, ki so se znašli v sodnih postopkih. Prav tako zdravstvo zavrača izdajo potrdil kot opravičil za izostanek z glavne obravnave zaradi slabega zdravja. To je doletelo tudi obdolženca v predmetnem kazenskem postopku, za to je obdolženec celo po tem zamenjal osebnega zdravnika.        

Zaradi takih »strokovnih prijemov«, je sodišče prve stopnje v slovenski javnosti doseglo najnižjo možno stopnjo svojega ugleda in svoje avtoritete. Za to se obdolženec sprašuje o tem, kaj naj si misli o sodišču, na katerega zunanjih zidovih se berejo sledeči grafiti:

o       »FAŠISTIČNE SVINJE !«

o       »FALANGA REŽIMSKEGA APARTHEIDA !«

o       »NESPOSOBNA AROGANTNA TOTALITARNA NAVLAKA – SPOKAJTE !«

o       »ZA SVOBODNO IN DEMOKRATIČNO SLOVENIJO !«

o       »SODSVO JE MAFIJA !«

o       »ŠČITIJO MILIJARDNO KRAJO RDEČE MAFIJE IN SE AROGANTNO NORČUJEJO IZ USOD NEMOČNIH. SKORUMPIRANA KLIENTELISTIČNA SVOJAT !«

(o tem fotografije napisov (grafitov) na zunanjih zidovih sodišča prve stopnje, ki jih obdolženec prilaga k tej zahtevi za varstvo zakonitosti.)

  1. Kaj naj si misli obdolženec o Okrajnem sodišču v Kranju, zlasti o njegovi okrajni sodnici Mileni TURUK, ki že leta (od leta 2007 dalje) nezakonito obravnava bolne slovenske državljanke in državljane v kazenskih postopkih tako, da jih sili, da bolni sodelujejo v njih in to izrablja za dosego nepoštenega sojenja, na to pa za opravičene zahteve strank v postopku za preložitev naroka za glavno obravnavo »ugotavlja«, da so njihovi predlogi in zahteve podani zgolj z  očitnim namenom zavlačevanja sodnega postopka in si na ta način ustvarja pogoje za kršenje 5, odstavka 42. člena ZKP.

Na to kaže tudi navedba sodeče sodnice posameznice v vsebini četrte točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki se glasi:

»Obdolženec je namreč potem, ko ni uspel doseči preložite glavne obravnave z navedbami o slabem zdravstvenem stanju, neposredno verbalno (v obliki groženj zoper telo) napadel okrožno državno tožilko, na to pa je podal še zahtevo za izločitev tožilke. Takšno zaporedje dogajanj kaže na to, da gre za zahtevo za izločitev, ki je očitno neutemeljena, podana izključno z namenom zavlačevanja postopka.«

Take navedbe sodeče sodnice posameznice so neresnične, resnično pa je to, da je obdolženec obtožni predlog državnega tožilstva na glavni obravnavi označil kot »zmazek« in za nesposobnega za obravnavanje. Po tem pa je očital državni tožilki, da je ne kredibilna, za to ker je zaradi svojega nekorektnega odnosa do ljudi, ki ni imel nič skupnega s pravom, v letu 2003 pred Okrožnim sodiščem v Kranju (razpravna dvorana št. 121) izzvala incident in celo bila tepena in da ni prav odgovorno, da kot taka v predmetni kazenski zadevi izziva nepotrebne incidente. Zaradi kritiziranja obtožnega predloga in očitka naslovljenega na okrožno državno tožilko si je obdolženec, s pomočjo sodeče sodnice posameznice »nakopal« novo kaznivo dejanje oviranja državnega organa ......, za katerega mu sedaj grozi do 5 let zapora. Vse se je to dogajalo v razpravni dvorani polni nepovabljenih predstavnikov javnosti.    

  1. V tej peti točki sodišče prve stopnje piše o nekakšnem izvedenem dokaznem postopku v katerem naj bi po »skrbni presoji« vsakega dokaza posebej, potem ko je »ocenilo skupni rezultat izvedenih dokazov« zaključilo, da je predsedniku CZPNN (kot obdolžencu) kaznivo dejanje po 1. odstavku 282. člena KZ-1 »s potrebno gotovostjo« dokazano in sicer za časovno obdobje od dne 01.07.2009 do dne 14.08.2009. Pri tem obdolženec opozarja, da je predmetni kazenski postopek voden brez dokazov in da v takem postopku dokazni postopek ni mogoč. Sodišče nikoli ni obdolžencu pošteno pojasnilo kako je prišlo do takega svojega »inkriminiranega obdobja«. Torej, v tem »inkriminiranem obdobju« naj bi obdolženec osebno storil kaznivo dejanje pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po 1. odstavku 282, člena KZ-1, kar je glede na vsebino opisa dejanja, ki ga na predsednika CZPNN naslavlja tenor obsodilne sodbe in glede na druge okoliščine tega primera popolnoma nemogoče.

Pri tem sodišče prve stopnje (v njegovem imenu sodnica posameznica Milena TURUK) ne loči med pisanjem vlog na eni strani in na drugi strani skrivanjem obsojenega.

Namesto tega se sodeča sodnica ukvarja z mnogimi drugimi svojimi domnevami in predpostavkami o tem, kako naj bi predsednik CZPNN v nekem obdobju od začetka avgusta 2007 do dne 10.11.2007, torej izven na novo določenega inkriminiranega obdobja storil eno kaznivo dejanje po 1. odstavku 282. člena KZ-1, v novem inkriminiranem obdobju od dne 01.07.2009 do 14.08.2009, pa še eno isto kaznivo dejanje, ne da bi za take svoje navedbe sodišče prve stopnje imelo na razpolago kakršne koli relevantne dokaze, razen pisanj, ki jih je pisalo društvo CZPNN  in jih pošiljalo takratnem predsedniku Okrožnega sodišča v Kranju Mihaelu Kersniku, ne da bi sodišče prve stopnje preverilo resničnost navajanj v teh pisanjih.  

Torej, sodišče prve stopnje je svojo sodbo oprlo na nedokazana dejstva.  

Torej, sodišče prve stopnje (v njegovem imenu sodeča sodnica posameznica) pri svojem delu uporablja kot dokaze neka domnevna dejanja.

Torej, dejanja, ki obdolžencu nikoli niso bila pravnomočno dokazana z pravnomočno sodno odločbo, nasprotno, to počne z nekakšnimi očitki, za katere je že kazenski pregon absolutno zastaral. Za to tako obnašanje sodeče sodnice obdolženec razume kot najbolj preprosto in nizkotno obrekovanje obdolženca.

Nadalje sodeče sodnica potem ko obdolženca opravlja »strokovno ugotavlja« - citat:

»Glede obdobja avgust 2007 in od 10.11.2007 do konca junija 2009 pa po oceni sodišča ni s potrebno gotovostjo dokazano, da je obdolženec Rade Stanič dejansko skrival obsojenega Petra Benedičiča. V tem času je bil namreč obsojenec na zdravljenju v PB Begunje (hospitalizirano na oddelku), kar izhaja iz podatkov na list št. 82 in list št. 133, odredba za tiralico zaradi prestajanja zapone kazni je bila določeno obdobje preklicana, nastop kazni zapora je bil začasno odložen, v zvezi s pozivom na prestajanje zaporne kazni se je opravljal postopek ugotavljanja obsojenčeve zdravstvene sposobnosti s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke itd.«

Take navedbe sodišča prve stopnje so pretežno neresnične.

Namreč, takrat se je obsojeni Peter Benedičič zdravil v Psihiatrični bolnišnici celo leto 2009, deloma bolnišnično v Psihiatrični bolnišnici v Begunjah na Gorenjskem (status pacienta na bolnišničnem zdravljenju na oddelku) in doma pri svoji družini (status pacienta – v dnevni bolnišnici), pri čemer je odločilno pomembno, da status pacienta – v dnevni bolnišnici ni nikoli prekinil trajnega statusa pacienta na bolnišničnem zdravljenju na oddelku psihiatrične ustanove. Za to tudi ni res, da bi v škodo duševnega bolnika v letu 2009 kdorkoli odredil »številne odredbe zaradi prisilne privedbe na prestajanje kazni zapora«, pa tudi ne »številnih tiralic«, še manj pa, da bi kdo na naslov obsojenega Petra Benedičiča pošiljal »številne pozive za nastop prestajanja kazni zapora«, na katere se obsojenec nebi odzival.   Če pa je taki škandal vseeno kdo počel, pa je res le to, da je, je Peter Benedičič bil od ne 10.11.2007 do konca leta 2009 v Psihiatrični bolnišnici Begunje, ne pa do konca junija 2009 tako, kot nezakonito navaja sodišče prve stopnje.

Niso pa resnične niti navedbe sodišča prve stopnje o tem, da naj bi za Petrom Benedičičem bila od dne 10.11.2007 do konca junija odrejena »tiralica zaradi prestajanja kazni«, ki naj bi bila »za določeno obdobje preklicana«. Če pa hoče sodišče take navedbe uveljaviti v predmetnem kazenskem postopku, mora take dokumente pokazati, ne pa jih v obrazložitvi svoje sodbe le pavšalno navajati in na ta način ustvarjati nepoštenost sodnega postopka.

Za to obdolženec meni, da take »številne« odredbe in tiralice niso bile nikoli proti obsojenem Petru Benedičiču odrejene.

Lažne so tudi navedbe sodišča prve stopnje o tem, da naj bi v času od 01.09.2009 dalje za Petra Benedičiča bil začasno odložen nastop prestajanja kazni zapora, za to ker naj bi se v tem času povezano s pozivom na prestajanje kazni zapora opravljal nekakšen postopek ugotavljanja obsojenčeve zdravstvene sposobnost s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke itd.

Res  pa je, da je bila kazen za obsojenega Petra Benedičiča odložena v sledečih terminih:

o       od 10.09.2007 do 11.09.2007 – 2 dni (začasna odložitev kazni zapora, (list. št. 34),

o       od 16.11.2007 do 25.11.2007 – 10 dni (začasna odložitev kazni zapora, (list. št. 94),

o       od 26.11.2007 do 26.01.2008 – 62 dni (odločba IKZ 99/207, z dne 26.11.2007, (list. št. 96),

o       od 27.01. do 23.04.2008 – 88 dni (začasna odložitev kazni zapora – (list. št. 102),

o       in v času od 24.04.2008 do 05.12.2008 - 226 dni (odločba IKZ 15/2008, z dne 24.04.2008 – (list. št. 122) – skupaj torej 388 dni),

ne pa tako kot neresnično navaja sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve svoje sodbe.

(O tem Sklep Okrožnega sodišča v Kranju opravilna št. IKZ št. 1/20013, z dne 02.08.2013 5. točka na 3. strani tega sklepa.)

Res je tudi, da se je v zvezi z pozivom na prestajanje kazni zapora opravljal postopek za ugotavljanje obsojenčeve zdravstvene sposobnosti s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke do dne 15.04.2008, (o tem Psihiatrično izvedensko mnenje o Petru Benedičiču z dne 14.04.2008, ki ga je izdal stalni sodni izvedenec za psihiatrijo, prim. DUŠAN ŽAGAR, dr. med., spec. nevropsihiater iz Ljubljane), na to pa še do dne 12.01.2009, (o tem Mnenje posebne zdravstvene komisije, pri Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije z dne 12.01.2009), s katerim je bilo ugotovljeno, da je obsojenec Peter Benedičič zdravstveno sposoben za prestajanje kazni zapora. To je bil tudi razlog za to, da je bila izdana Odločba Okrožnega sodišča o zavrnitvi obsojenčeve prošnje za odložitev prestajanja kazni zapora, (o tem Odločba Okrožnega sodišča v Kranju št. IKZ 6/2009, z dne 15.01.2009).

Torej, po dne 2.01.2009  do konca junija 2009 ni bilo za Petra Benedičiča odloženo prestajanje kazni zapora (o tem Mnenje Posebne zdravstvene komisije pri Ministrstvu za pravosodje z dne 12.01.2009 in Odločba Okrožnega sodišča v Kranju št. IKZ 6/2009, z dne 15.01.209), pa tudi nikoli več po datumu 12.01.2009. Za to sodišče prve stopnje s takimi neresničnimi navedbami v obrazložitvi svoje sodbe prikriva resnično dejstvo o tem,

da takratni predsednik Okrožnega sodišča v Kranju Mihael Kersnik ni opravil svoje uradne dolžnosti z izvršitvijo pravnomočne sodbe opravilna št. K 193/2003 z dne 29.09.2004.  

Da pa je obsojeni Peter Benedičič bil v Psihiatrični bolnišnici v Begunjah na Gorenjskem je nesporno, da pa ko ni bil tam, da je bil doma s svojo družino, pa pove tudi navedba sodišča prve stopnje v tej 5. točki obrazložitve njegove sodbe, ki se glasi: 

»Iz spisovnega gradiva med drugim izhaja, da je 7.3.2008 Peter Benedičič na pregled k izvedencu Žagarju prišel v spremstvu žene (Drage Benedičič op. obdolženca), da se je v tistem obdobju nahajal doma (na naslovu Pševo 22, pri Kranju op. obdolženca) in obiskoval dnevno bolnišnico v PB Begunje, kar izhaja iz list. št. 54, 58.«

Iz te navedbe obdolženec ugotavlja, da sodišče prve stopnje prikriva vsa spremstva soproge Petra Benedičiča in hčerke Tine Benedičič, ki sta jih ti dve opravili pri njegovem javljanju v PB Begunje v dnevno bolnišnico. Namreč vsa ta spremstva navedenih dveh oseb, so evidentirana v knjigah v Psihiatrični bolnišnici v Begunjah na Gorenjskem. Ko pa je o tem govoril na glavnih obravnavah obdolženec, je to sodišču prve stopnje prišlo »v eno uho notri, skoti drugo uho pa ven«. Za to obdolženec dokazano ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v teku postopka pred izdajo sodbe počelo sledeče:

-         da je bilo na obdolženčeve izjave gluho,

-         da je bilo na obdolženčeve dokumente slepo,

-         da je v obdolženčevo škodo potikalo,

-         da je v obdolženčevo škodo zamolčalo dejstva,

-         da je v obdolženčevo škodo lagalo,

-         da je kršilo Kazenski zakon,

-         da je grobo in nedopustno ter bistveno kršilo določbe ZKP,

-         da je kršilo obdolženčeve pravice, ki mu jih jamčita Ustava RS in EKČP,

-         itd.

IN ZAKAJ JE VSE TO POČELO SODIŠČE PRVE STOPNJE ?

To je sodišče prve stopnje počelo za to, da bi v korist bivšega okrožnega sodnika – svetnika in predsednika Okrožnega sodišča v Kranju Mihaela Kersnika prikrilo njegovo opustitev njegove uradne dolžnosti.

To je izvršitev pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju opravilna št. K 193/2003, z dne 29.09.2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opravilna št. I Kp 1169/2006, z dne 07.06.2007, ki je obsojenemu Petru Benedičiču nalagala dolžnost prestati kazen 1 leto in eden mesec zapora, ki je po krivdi Mihaela Kersnika ostala neizvršena ker je za njeno izvršitev nastopilo zastaranje. Ob tem pa je potrebno omeniti tudi, da je predsednik okrožnega sodišča ves čas vedel kje je Peter Benedičič in da je na zdravljenju v Psihiatrični bolnišnici v Begunjah na Gorenjskem. Za to so vedeli tudi slovenski organi kazenskega pregona »delavci policije«, pa tudi slovenski javni mediji in mnogi drugi. To pomeni da, če že prej ne, pa bi od dne 12.01.2009 dalje, do 10.06.2013 organi pregona z predsednikom sodišča Mihaelom Kersnikom na čelu lahko izvršili prisilno odredbo zaradi izvršitve kazni zapora, pa tega niso storili tako, da je videti, da je za tako izvršitev odredbe sporno le obdobje od 01.07.2009 do 14.08.2009, kar seveda  nikakor ne drži.        

Pri vsem tem, pa sodišče prve stopnje »pozablja na to, da je za izvršitev zgoraj navedene pravnomočne sodbe bil čas od dne 07.06.2007 (ko je citirana sodba postala pravnomočna) pa vse do 08.06.2012, ko bi za izvršitev te kazni nastopilo zastaranje. V konkretnem primeru pa od 07.06.2007 dalje pa do dne 30.06.2013, ko je za njeno izvršitev resnično nastopilo zastaranje. 

Torej sodišče prve stopnje je »spregledalo« da za izvršitev uvodoma navedene zaporne kazni ni tekel zastaralni rok od dne 01.07.2009 do 14.08.2009, tako kot to želi sodišče prve stopnje protizakonito (lažno) prikazati v obrazložitvi svoje sodbe.

KAJ JE ŠE »SPREGLEDALO« SODIŠČE PRVE STOPNJE ?       

Sodišče prve stopnje je še »spregledalo« dejstvo, da se je bivši okrožni sodnik – svetnik in predsednik Okrožnega sodišča v Kranju Mihael Kersnik namesto, da bi izvršil pravnomočno sodbo opravilna št. K 193/2003 z dne 29.09.2003 in z njo izrečeno kazen zapora v trajanju 1 leto in 1 mesec zapora, storil povsem nekaj drugega. in sicer:  

da se v času od 15.07.2009 do 14.08.2009 (čas sodnih počitnic), sestal z vrlo vodjo Okrožnega državnega tožilstva v Kranju Ireno Kuzma in z drugimi znanimi akterji tega LAŽIRANEGA KAZENSKEGA POSTOPKA in se dogovoril za podtalen ter skrajnje nepošten napad posredno na Civilno združenje za pravičnost, napredek in nadzor Lesc, neposredno pa na obdolženca kot predsednika tega društva ter, vse to »zavil v pravila slovenske pravne države«, slednje pa zato, da se nebi razkrila pravila za LAŽIRANJE TEGA KAZENSKEGA POSTOPKA, (o tem izsledki društva CZPNN).

Med drugim je skladno z dogovorom med akterji proti društvu CZPNN  in njegovem predsedniku sestavil lažno prijavo.

Tako prijavo je poslal na Okrožno državno tožilstvo v Kranju (na roke vodji tega takrat okrožni (sedaj višji državni tožilki Ireni Kuzma)) tako, kot je bilo predhodno dogovorjeno, (o tem Obvestilo zaradi suma storitve kaznivega dejanja po členu 282/IV, št. IKZ 6/2009, z dne 14.08.2009). Navedeno obvestilo je Irena Kuzma prejela dne 17.08.2009 in za to zadevo zadolžila svojo prijateljico in sodelavko okrožno  državno tožilko Nadjo GASSER. Po podatkih s katerimi razpolaga obdolženec je obema tako  okrožni državni tožilki Ireni Kuzma kot okrožni državni tožilki Nadji GASSER v primeru pozitivne izpeljave tega posla bilo obljubljeno napredovanje.

Napredovanje se je nanašalo iz mesta okrožne državne tožilke na mesto višje državne tožilke. Ta čas je Irena Kuzma že napredovala, (o tem izsledki društva CZPNN). 

Na to je zadeva romala na Policijsko postajo v Radovljico (v roke takratnega komandirja te policijske postaje Draga HLASTANA, tako kot je bilo na sestanku dogovorjeno in sicer  v policijski postopek zbiranja obvestil). Tudi njemu je bilo obljubljeno napredovanje, če se bo v zadevi dobro odrezal. Tudi on je že napredoval in iz slovenske javnosti poniknil, (o tem izsledki društva CZPNN).

Povedano mu je bilo tudi, da se mora zadeva odvijati hitro ker na zadevo čaka okrajna sodnica Milena TURUK, ki velja za zelo »sposobno sodnico«, ko gre za tovrstne kazenske postopke.

Akterji naj bi imeli tudi vse potrebne dokaze (pisanja društva CZPNN, ki jih je to društvo pošiljalo na okrožnega sodnika – svetnika in predsednika Okrožnega sodišča v Kranju Mihaela Kersnika), pisanja pa je v mejah svojih pooblastil podpisoval Rade Stanić, za to je bilo naročeno da komandir Drago HLASTAN izpiše kazensko ovadbo tako, da  v njeno vsebino prepiše vsebino obvestila, ki ga je poslal okrožni sodnik kranjskem državnem tožilstvu, (o tem izsledki društva CZPNN). 

Tako je bilo vse nared, da se proti Radetu Staniću kot predsedniku društva neposredno, posredno pa proti  CZPNN sproži LAŽIRAN KAZENSKI POSTOPEK.

Temu je sledila kazenska ovadba Policijske postaje v Radovljici (osebno komandirja te policijske postaje Draga HLASTANA), št. D1867851/K1020904/4599571/2009 (3C693-15) z dne 24.12.2009, njena vsebina pa je dobesedno prepisana iz lažne prijave (Obvestila zardi suma storitve kaznivega dejanja po členu 282/IV, št. IKZ 6/2009, z dne 14.08.2009), tako kot je bilo dogovorjeno).  

Po opravljenih nekaj procesnih dejanj (predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj Okrožnega državnega tožilstva v Kranju , oprava posameznih preiskovalnih dejanj v postopku opravilna šz I Kpd 25261/2010,  z dne 22.10.20010, obtožni predlog državnega tožilstva št. Kt (0) 914/0911, z dne 19.01.2011.

Na to je temu sledil kazenski postopek opravilna št. I K 25261/2010.

EPILOG LAŽIRANEGA KAZENSKEGA POSTOPKA:

a.       Sodba sodišča prve stopnje Opravilna št. I K 25261/2010, z dne 26.03.2014 in

b.      Sodba sodišča druge stopnje II Kp 25261/2010m z dne 15.04.2015,

z vsemi posledicami, ki takem zločinu sledijo.  

  1. Glede na okoliščine tega primera obdolženec 6. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne komentira.
  2. Glede na okoliščine tega primera obdolženec 7. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne komentira.
  3. Glede na okoliščine tega primera obdolženec 8. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne komentira.
  4. Glede na okoliščine tega primera obdolženec 9. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne komentira.
  1. V tej 10. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, pa to sodišče namenoma izkrivlja delno izpovedbo priče Drage Benedičič (soproga Petra Benedičiča), pri čemer prikriva  dejstvo, da je ta priča zaradi pritiskov sodišča prve stopnje med zaslišanjem doživela živčni zlom in je bila še pred koncem svojega pričanja prisiljena zapustiti razpravno dvorano. Za to obdolženec ni imel nobene možnosti tej priči postavljati svojih vprašanj, ki jih je imel zanjo. Sodišče te priče nikoli ni ponovno pozvalo na zaslišanje in jo do konca zaslišalo.  (o tem zapisnik o glavni obravnavi z dne 07.01.2013 (list. št. 89 do 90) in nevabljena javnost, ki je bila prisotna na glavni obravnavi). Priča je bila delno zaslišana dne 01.07.2013. Takrat je bil njen mož Peter Benedičič doma s svojo družino, za njegovo kazen, pa takrat ni nastopilo zastaranje izvršitve, za to je povsem logično, da je priča Draga Benedičič izpovedala, da njenega moža policisti niso našli doma. (Namreč, za njegovo zaporno kazen je nastopilo zastaranje šele dne 30.06.2013). Prav tako je bilo iz istih razlogov logično, da je priča Draga Benedičič izpovedala tudi, da Petra Benedičiča, v času ko so ga iskali policisti ni bilo doma ...... Niso pa resnične navedbe sodišča prve stopnje, ko to trdi, da priča ni hotela povedati, kje se je sicer nahajal njen mož. Tega priča Draga Benedičič ni mogla povedati ker je med zaslišanjem doživela živčni zlom. To je tudi samo po sebi logično, da je priča povedala, da noče nobenemu škoditi, saj bi v takem primeru lahko škodila le sama sebi, svojemu soprogu in svoji družini.

Ni res, da je bila priča Draga Benedičič ob vprašanjih, ki so se nanašala na to, kje se je njen mož nahajal in ali mu je obdolženec nudil skrivališče vidno razburjena. Ras pa je, da je priča med zaslišanjem doživela živčni zlom in zaradi tega ni bila sposobna pričati. Za to ni res niti to, da naj bi se priča izogibala natančnim odgovorom na zastavljena vprašanja sodeče sodnice posameznice.

Za to je zelo napačno prepričanje sodišča prve stopnje o tem, da priča ni zavestno želela obremeniti obdolženca. Obdolženec je bil obravnavan v kazenskem postopku kot popolnoma nedolžen posameznik in da zanj nobeno pričanje priče ni moglo biti obremenjujoče.

Pri tem je pomembno povedati še to, da je družina Benedičič v konkretnem primeru najverjetneje izkoristila dobroto iz 4. odstavka 282. člena KZ-1, ki pravi:

»Za dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena tt se ne kaznuje zakonec storilca, oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti ali v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali krvni sorodnik v ravni vrsti, brat ali sestra, posvojitelj ali posvojenec. Ker se katera od oseb iz tega odstavka ne kaznuje za kaznivo dejanje iz prvega ali drugega odstavka, se za pomoč storilcu pri storitvi kaznivega dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena tt ne kaznuje niti njegov zakonec ali oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti niti partner iz registrirane istospolne partnerske skupnosti.«,             

kar je za sodišče prve stopnje očitno bilo pretežko branje, da bi na njemu lahko zgradilo svoje prepričanje, (o tem na glavni obravnavi prisotna nepovabljena javnost).

Iz vsega tega pa izhaja, da je tudi v tem delu bila kršena obdolženčeva človekova pravica, do poštenega sojenje iz 6. člena EKČP, v tistem delu tega člena kjer je zapisano:

.....»da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič, in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče.«

  1. V tej enajsti točki svoje obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje povsem popačilo izpoved priče Petra Benedičiča, dane na glavni obravnavi z dne 26.03.2014. Povsem resnično izjavo te priče, pa je sodišče »ne prepričljivo in nezanesljivo«, tako, da je vse kar je bilo v korist obdolženca bilo s tako nepošteno akcijo sodeče sodnice posameznice bodi si razveljavljeno ali brez potrebnega pomena.

Ponovno je sodišče prve stopnje zlorabljalo vsebino pisanj, ki jih je pisalo društvo CZPNN, ne da bi preverilo resničnost vsebine teh pisanj. S tem, da je priča Peter Benedičič izpovedal, da so policisti prišli tudi v njegovo stanovanje, pa da ga niso našli, je bil tik pred tem, da bi sodišču povedal kje je v resnici bil in kako je bilo mogoče, da so policisti prišli v njegovo stanovanje, pa da ga niso našli, a te resnice okrajna sodnica posameznica Milena TURUK ni želela slišati ampak je prenehala priči zastavljati svoja vprašanja (namenom seveda) tako kot je bilo v postopku načrtovano.

Priča Peter Benedičič nikoli ni izvedencu Dušanu Žagarju dal take izjave kot jo prikazuje sodišče prve stopnje, še zlasti ne dne 03.07.2008.

Obdolženec ni nikoli Petra Benedičiča skrival in to ne morejo dokazovati pisanja društva CZPNN, katerega so si člani kot javnost občasno lastili pravico do navajanja dezinformacij, za to je resnica nekje drugje, ne pa v teh pisanjih.     

  1. Glede na okoliščine tega primera obdolženec 12. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne komentira.
  2. Vsebina trinajste ročke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je popolnoma zgrešena, neresnična in mimo vsake pravne logike.
  3. Glede na okoliščine tega primera obdolženec 14. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne komentira.
  4. Glede na okoliščine tega primera obdolženec 15. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne komentira.
  5. Glede na okoliščine tega primera obdolženec 16. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne komentira.
  6. Glede na okoliščine tega primera obdolženec 17. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne komentira.

 

V.

K OBRAZLOŽITVI SODBE SODIŠČA DRUGE STOPNJE

 

  1. Brez komentarja.
  1. Brez komentarja.
  1. Ne glede na stališče sodišča druge stopnje obdolženec meni, da je njegova pritožba bila zelo utemeljena. 
  1. V četrti točki obrazložitve svoje sodbe sodišče druge stopnje napačno ugotavlja, da je po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje zakonita, pravilna in utemeljena, pritožbene navedbe pa so neutemeljene. To je bila za obdolženca sicer pričakovana odločitev treh sodnikov sodišča druge stopnje, ki so v postopku odločanja o obdolženčevi pritožbi poleg ustaljenih razlogov imeli tudi posebne razloge za svojo pristranskost v predmetnem kazenskem postopku, o čem bo obdolženec govoril v nadaljevanju te zahteve za varstvo zakonitosti.
  1. Obdolženec je med drugim že celo vrsto let žrtev manipulacije sodnikov na prvi stopnji z sodnimi spisi in njihovimi vsebinami. Za to je obdolženec v svoji pritožbi med drugim zahteval, da ga sodišče prve stopnje, še pred pošiljanjem njegove pritožbe in predmetnega kazenskega spisa sodišču druge stopnje pozive in mu omogoči vpogled v kazenski spis, za to da se lahko seznani z njegovo vsebino in na ta način ugotovi ali so vse, za pritožbeni postopek potrebne  listine v spisu poslane na sodišče druge stopnje.

Na tako obdolženčevo zahtevo je sodišče prve stopnje odgovorilo z molkom.

Sodišče druge stopnje, pa se je odločilo za drugačno potezo in sicer za učenje obdolženca prava v delu ki se nanaša na 5. odstavek 128. člena ZKP, pri čemer je »spregledalo«, da so določeni obdolženčevi sodni spisi za katere je bila na sodišču prve stopnje odgovorna okrajna sodnica posameznica Milena TURUK trajno izginili in da, ko gre za sodišče prve stopnje ima obdolženec zelo slabe dolgoletne izkušnje. Obdolženec je pred leti ob neki priložnosti na sodišču prve stopnje poskušal pregledati svoj kazenski spis, pa so ga sodi uslužbenci sodišča seznanili s tem, da to ni mogoče za to ker je spis na sodišču druge stopnje v Ljubljani. Ko pa je obdolženec odpotoval v Ljubljano zaradi pregleda spisa, pa so mu razložili, da to pri njih spisa ni mogoče gledat in da bodo spis poslali sodišču prve stopnje kjer ga bo lahko obdolženec pregledal. Za to pri obdolžencu »predavanje« sodišča druge stopnje o vsebini 5. odstavka 128. člena ZKP ni naredilo nič v smeri, da bi obdolženčevi problemi na tem področju bodisi bili manjši ali da bi celo izginili.

  1. Obdolženec je v teku kazenskega postopka (pa tudi v svoji pritožbi) res zelo opravičeno zahteval, da o njegovi pritožbi zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje odloči drugo stvarno pristojno sodišče, slednje pa za to ker je obdolženec z določenimi višjimi sodniki v sodnih sporih. To pri obdolžencu povzroča okoliščine, ki vzbujajo dvom v objektivno in subjektivno nepristranskost višjih sodnikov.

Ena od takih okoliščin je kazenska zadeva opravilna št. V K 39962/2011, ki se obravnava pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, Mali trg št. 6, Ljubljana in druga okoliščina je upravni spor opravilna št. I U 536/2015, ki se obravnava pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije v Ljubljani.

V teh dveh sporih, pa se pojavljajo med drugim sledeči višji sodniki,

Milena JAZBEC LAMUT,

Mitja ŠINKOVEC,

Marija ŠVAB ŠIROK,

Milan ŠTRUKELJ,

Silvana VREBAC ARIFIN in

Mateja LUŽOVEC,

Vsi ti višji sodniki, ki so odločali o obdolženčevi pritožbo so osebno vedeli za to, da so predmet teh dveh sodnih sporov in bi se morali iz postopka odločanja o obdolženčevi pritožbi na sodišču druge stopnje sami izločiti. Ker pa se niso izločili, pa je usoda obdolženčeve pritožbe v tej zadevi temu primerna. Torej, v konkretnem primeru se višji sodniki Milan ŠTRUKELJ, Silvana VREBAC ARIFIN in Mateja LUŽOVEC niso iz pritožbenega postopka izločili, ampak so ostali v postopku in po mnenju obdolženca o njegovi pritožbi pristransko odločali in tudi odločili.

Res je, da je to morebiti omogočilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije s svojim sklepom opravilna št. I Kr 25262/2010, z dne 04.10.2013.

Javnost, pa je vedno bolj prepričana, da je v slovenskem sodstvu mogoče zahtevati pravico do poštenega sojenja z izločitvam sodnikov in prenosom stvarne krajevne pristojnosti s posebnimi ekstremnimi sredstvi.

Na žalost je temu tako.

Res je tudi to, da je obdolženec res še pred odločanjem o njegovi pritožbi od sodišča druge stopnje zahteval sestavo pritožbenega senata višjih sodnikov, ki bodo v senatu odločali o njegovi pritožbi. O sestavi senata je obdolženca obvestila višja sodnica Mateja LUŽOVEC, s svojim dopisom, v katerem ni obdolžencu dala potreben roka za morebitno vložitev vloge za izločitev bodi si kakšnega od članov pritožbenega senata ali senata v celoti. Za to obdolženec ni pravočasni izločeval navedenih treh višjih sodnikov iz tega postopka. Po drugi strani je obdolženec računal tudi na to, da se bodo navedeni trije sodniki iz pritožbenega postopka izločili sami, saj so vedeli, da so v takem odnosu do obdolženca, da kot taki o njegovi pritožbi ne morejo odločati.  

Kako je z izločitvijo sodnikov iz postopkov in z delegacijo drugih stvarnih sodišč, Evropsko sodišče za človekove pravice, pa takole:

Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) je v zvezi z institutom izločitve sodnika iz postopanja v sodnem postopku zaradi pristranskosti v svoji tozadevno obsežni sodni praksi vzpostavilo konkretna in dosledna merila za ugotavljanje pristranskosti sodnika, kot razloga zaradi katerega sodnik mora biti izločen iz postopanja v konkretni sodni zadevi, saj je pravica do poštenega sojenja zapisana v 1. odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP), ki se v relevantnem delu glasi: »Vsakdo ima pravico, da… o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično… odloča… nepristransko… sodišče.«

Vsebinsko istovetno določbo, ki izhaja iz zgoraj citiranega 1. odstavka 6. člena EKČP vsebuje tudi 1. odstavek 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva), ki se v relevantnem delu glasi:

»Vsakdo ima pravico, da... o obtožbah proti njemu… odloča… nepristransko… sodišče.«

EKČP postavlja minimalne standarde varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so jih dolžne spoštovati Visoke pogodbene stranke – države pogodbenice, med katere sodi tudi Republika Slovenija, ki je EKČP podpisala in ratificirala že pred več kot 20-timi leti (Uradni list RS, MP, št. 7-41/94), pri čemur EKČP nikakor ne omejuje držav pogodbenic k vzpostavitvi še višjih standardov varstva človekovih pravic, kot so tisti, ki jih predpisuje EKČP, ki kot že rečeno postavlja minimalne standarde varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

V zvezi z institutom izločitve sodnika iz nadaljnjega postopanja v sodnih zadevah je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. Up-799/13-19 z dne 22.01.2015 (Uradni list RS, št. 9/2015) vzpostavilo še višji standard varstva človekovih pravic, kot je tisti minimalni standard, ki ga določa 1. odstavek 6. člena EKČP in tozadevno relevantna sodna praksa ESČP.

Ustavno sodišče je s citirano odločbo odločilo da stranka v postopku, konkretno obdolženec v kazenskem postopku ne zahteva lahko le izločitve poimensko navedenega sodnika zaradi obstoja okoliščin, ki zbujajo dvom v njegovo subjektivno ali objektivno pristranskost, pač pa da lahko obdolženec in njegova obramba zahtevata tudi izločitev celotnega sodišča, in s tem prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče kadar obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodišča kot institucije in ne le dvom v nepristranskost posamično in poimensko določenega sodnika.

V temu delu obdolženec vztraja pri razveljavitvi obeh izpodbijanih sodb sodišča prve in druge stopnje za to ker so v postopku postopali sodniki, ki bi se morali sami iz zadeve izločiti, pa svojo izločitev naklepoma ignorirali .  

Te temeljne principe, še posebej pa njihovo konvenčnopravno pravilno uporabo v sodni praksi Visokih pogodbenih strank – držav pogodbenic je ESČP podrobneje pojasnilo v eni izmed svojih tozadevno vodilnih odločb, to je v odločbi Velikega senata ESČP v zadevi Kyprianou proti Cipru [VS], sodba št. 73797/01, z dne 15.12.2005, odst. 118-121, kjer je zapisalo:

»Sodišče ponovno poudarja že na začetku, da je temeljnega pomena v demokratični družbi, da sodišča vzbujajo zaupanje v javnosti, predvsem pa, v kolikor gre za kazenski postopek, vzbujajo zaupanje pri obdolžencu (videti Padovani proti Italiji, sodba z dne 26.02.1993, Serija A, št. 257-B, str. 20, odst. 27). S tem namenom 6. člen Evropske Konvencije zahteva, od vseh sodišč, ki sodijo na njegovem področju uporabe da so nepristranska. Z nepristranskostjo običajno označujemo odsotnost predsodkov ali pristranskosti in njen obstoj ali neobstoj, se lahko preskuša na različne načine.

Evropsko Sodišče v svoji doktrini zatorej loči med subjektivnim pristopom, to je prizadevanjem za ugotovitev osebnega prepričanja ali interesa določenega sodnika v posameznem primeru, in objektivnim pristopom, to je ugotavljanjem, ali sta on ali ona ponudila zadostna jamstva za izključitev vsakršnega upravičenega dvoma s tem v zvezi (videti Piersack proti Belgiji, sodba z dne 01.10.1982 Serija A, št. 53, str. 14-15, odst. 30, in Grieves proti Združenemu Kraljestvu [VS], št. 57067/00, odst. 69, 16.12.2003).

V zvezi z drugim preizkusom, kadar se uporablja za organ, ki zaseda kot senat, to pomeni ugotavljanje, ali povsem ločeno od osebnega vedenja katerega koli od članov tega organa, obstajajo preverljiva dejstva, ki lahko vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. S tem v zvezi celo videz lahko ima določen pomen (videti Castillo Algar proti Španiji, sodba z dne 28.10.1998, Poročila 1998-VIII, str. 3116, odst. 45, in Morel proti Franciji, št. 34130/96, odst. 42, ECHR 2000‑VI). Kadar pa je Evropsko Sodišče odločalo, ali v danem primeru obstaja utemeljen razlog za bojazen, da določenemu organu primanjkuje nepristranskosti, so stališča tistih,

 ki trdijo, da ni nepristranski, bila pomembna, vendar pa ne tudi odločilna. Odločilno je bilo, ali je strah pred pristranskostjo bilo mogoče šteti za objektivno utemeljen (videti Ferrantelli in Santangelo proti Italiji, sodba z dne 07.8.1996, Poročila 1996-III, str. 951-52, odst. 58, in Wettstein proti Švici, št. 33958/96, odst. 44, ECHR 2000-XII).

»Pri uporabi subjektivnega preizkusa, je Sodišče večkrat razsodilo, da mora biti osebna nepristranskost sodnika predpostavljena dokler se ne dokaže nasprotno (videti Hauschildt proti Danski, sodba z dne 24.05.1989, Serija A št. 154, str. 21 , odst. 47). Kar zadeva vrsto zahtevanega dokaza, Evropsko Sodišče na primer zahteva, ugotovitev ali je sodnik prikazal sovražnost ali slab namen, ali pa je uredil tako, da mu je zadeva bila dodeljena iz osebnih razlogov (videti De Cubber, navedeno zgoraj, str. 14, odst. 25).

Načelo, da se za sodišče domneva, da je brez osebnih predsodkov in pristranskosti, je že dolgo uveljavljeno v sodni praksi Sodišča (videti, na primer, Le Compte, Van Leuven in De Meyere proti Belgiji, sodba z dne 23.06.1981, serija A, št. 43, str. 25, odst. 58). Navedeno kaže na pomemben element vladavine prava, in sicer, da morajo biti sodbe o sodišč dokončne in zavezujoče, razen če jih je vrhovno sodišče razveljavilo na podlagi nepravilnosti ali nepoštenosti. To načelo mora veljati enako za vse oblike sodišč, vključno za porote (videti Holm proti Švedski, sodba z dne 25.11.1993, serija A, št. 279-A, str. 14, odst. 30). Čeprav bi v nekaterih primerih morda bilo težko pridobiti dokaze, s katerimi bi ovrgli domnevo, je treba spomniti da zahteva po objektivni nepristranskosti omogoča nadaljnje pomembno jamstvo (videti Pullar proti Združenemu kraljestvu, sodba z dne 10.06.1996, Poročila 1996 -III, str. 793, odst. 32). Z drugimi besedami, Sodišče je priznalo težave pri ugotavljanju kršitev 6. člena Evropske Konvencije zaradi subjektivne pristranskosti, in iz tega razloga se je v veliki večini primerov kjer se odpiralo vprašanje nepristranskosti osredotočilo na objektivni test.

Vendar pa ne obstaja vodotesna distinkcija med obema pojmoma, saj iz ravnanja sodnika morda ne izhajajo le takoj na prvi pogled objektivno vidni pomisleki glede nepristranskosti, ki jih lahko vidi zunanji opazovalec (objektivni test), pač pa lahko gre tudi za vprašanja njegovega ali njenega osebnega prepričanja (subjektivni test).«

»Sodišče je razsodilo, na primer da se od pravosodnih organov zahteva, naj so čimbolj diskretni v zvezi s primeri, s katerimi se ukvarjajo, zato da bi ohranili svojo podobo kot nepristranski sodniki. Ta diskrecija bi jih morala odvrniti od uporabe tiska, tudi kadar so izzvani. Višja zahteva po pravičnosti in povišana narava sodniške funkcije je namreč ta, ki sodišču nalaga takšno dolžnost (videti Buscemi proti Italiji, št. 29569/95, odst. 67, ECHR 1999-VI). Zato so, ko je predsednik sodišča, ki je v primeru tožeče stranke predsedoval sodišču, ki je o zadevi odločalo, pred tem v javnosti uporabil izraze, ki so pomenili, da je že oblikoval negativno stališče v primeru tožeče stranke, njegove izjave bile tiste, ki so upravičile objektivne strahove obtoženca glede sodnikove nepristranskosti (ibid., odst. 68). Na drugi strani, in v drugem primeru, ko se je razpravni sodnik spustil v javno kritiko obrambe in javno izrazil začudenje, da obtoženi niso priznali krivde, je Evropsko Sodišče zadevo presojalo na podlagi subjektivnega preskusa (videti Lavents proti Latviji, št. 58442/00, odstavki 118-19, 28.11.2002).

»Analiza sodne prakse Sodišča razkriva dve možni situaciji, v kateri se pojavlja vprašanje pomanjkanja nepristranskosti sodišča. Prva je funkcionalna v svoji naravi, to je situacija, kadar se osebno ravnanje sodnika sploh ne izpodbija, temveč kadar so primeroma izvajanja različnih nalog znotraj sodnega postopka, bila dodeljena isti osebi (videti Piersack, navedeno zgoraj), ali kadar so obstajale hierarhične ali druge povezave z drugimi udeleženci v postopku

 (videti primere vojaških sodišč, na primer, Grieves, navedeno zgoraj, in Miller in drugi proti Združenemu Kraljestvu, št. 45825/99, 45826/99 in 45827/99, z dne 26.10.2004), tedaj so bili objektivno upravičeni pomisleki glede nepristranskosti sodišča, ki kot tako ni izpolnilo standardov konvencije na podlagi objektivnega preizkusa (Videti odst. 118 zgoraj). Druga je osebnostnega značaja in izhaja iz ravnanja sodnikov v danem primeru. V smislu objektivnega preizkusa, lahko določeno ravnanje sodnika ali sodišča zadostuje za utemeljitev legitimnih in objektivno utemeljenih bojazni kot v zadevi Buscemi, navedeno zgoraj, lahko pa je tudi takšne narave, da sproža vprašanja na podlagi subjektivnega preizkusa (videti primeroma, Lavents, navedeno zgoraj) in celo razkrije osebno pristranskost. V zvezi s tem, torej, ali je primer potrebno obravnavati v skladu z enim ali drugim preizkusom, ali pa obojim, bo to odvisno od posameznih dejstev izpodbijanega spornega ravnanja.«

Glede na vse predhodno pojasnjene principe, ki jih zapoveduje sodna praksa ESČP in v svoji uvodoma citirani odločbi Up-799/13-19 z dne 22.01.2015 povzema tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je onstran upoštevnega dvoma jasno, da so vsa predhodno opisana ravnanja okrajne in ravnanja ki bodo opisna v nadaljevanju sodnice Milene TURUK tekom dosedanjega poteka predmetnega kazenskega postopka zoper obdolženca v odnosu do obdolženega bila takšna, da glede na vse predhodno citirane določbe EKČP in predhodno citirano sodno prakso ESČP pomenijo grobo kršitev načel poštenega sodnega postopka in kot takšna mečejo izjemno negativno senco na Okrajno sodišče v Kranju, postopanje višjih sodnikov pa na Višje sodišče v Ljubljani kot instituciji, zato obdolženi kot vlagatelj predmetne zahteve za varstvo zakonitosti pričakuje, da bodo v teku tega postopka dosledno uveljavljena načela vladavine prava in pravne države ter okrepi vloga sodstva in sodišča kot nosilne inštitucije vladavine prava.

S tem v zvezi je namreč tudi potrebno posebej poudariti, da je ESČP v preteklosti že nekajkrat v svojih sodbah ugotovilo kršitve pravice do poštenega sojenja prav v zadevah, ki jih je na prvi stopnji obravnavalo Okrajno sodišče v Kranju, za to še posebej za ugled Okrajnega sodišča v Kranju in Višjega sodišča v Ljubljani, pa tudi Vrhovnega sodišča republike Slovenije v Ljubljani nikakor nebi bilo dobro, da bi ESČP iz razlogov kršitve pravice do poštenega sojenja kdaj moralo odločati tudi v predmetni zadevi.

Skladno z vsem obrazloženim obdolženi Rade Stanić kot vlagatelj predmetne zahteve za varstvo zakonitosti za izločitev okrajne sodnice Milne TURUUK in višjih sodnikov z pravnim učinkom za nazaj  utemeljeno smatra, da so v oziru do teh sodnikov v predmetni kazenski zadevi v celoti podane okoliščine, ki utemeljeno kažejo na njihovo subjektivno pristranskost, za to je potrebno po mnenju obdolženca obe izpodbijani sodbi brezpogojno razveljaviti.

  1. Obdolženec je utemeljeno zahteval izločitev sodeče sodnice posameznice Milene TURUK, ki je sodila na prvi sodni stopnji, saj je imenovana sodnica v javnosti na vedno bolj slabem glasu. V javnosti je znana kot sodnica, ki sodi po naročilu svojih naročnikov in ki stranko pusti na milost in nemilost odločanja v pritožbenem postopku pred sodiščem druge stopnje. Za odločanje pred sodišči druge stopnje in o usodi vsake posamične sodne zadeve, pa po mnenju javnosti velja predhodni dogovor med sodiščem prve in druge stopnje, ki ima v naprej določen rezultat in sicer potrditev sodbe sodišča prve stopnje, v večini primerov pa tudi tudi za vsako ceno, odvisno kdo je stranka v takem postopku.

Imenovana sodeča sodnica v javnosti velja za izredno sporno sodnico, ki se na pravo komaj kaj spozna.

Za to se jo sumi, da nima pravilno in zakonito opravljenega pravniškega državnega izpita (ali ga celo sploh nima), kar se sedaj intenzivno preverja. Imenovano se sumi tudi, da ima z Republiko Slovenijo sklenjeno nično delovno razmerje. Vse to pa meri tudi na dvom ali je sodeča sodnica sploh sodnica ali kaj drugega.

Obdolženec sumi tudi, da izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje sodnica posamznica Milena TURUK ni pisala sama, kar se tudi intenzivno ugotavlja.

  1. Kašen je obtožni predlog v predmetni kazenski zadevi, pa zgovorno govorijo drugi pravniki in kakšen je po mnenju obdolženca pa je opisano v uvodi te zahteve za varstvo zakonitosti. Po mnenju obdolženca pa je prava sramota, da je sodišče druge stopnje taki obtožni predlog oziroma taki opis dejanja, ki ga na obdolženca naslavlja tenor izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ocenilo kot nespornega in v temu delu obdolženčevo pritožbo zavrnilo.  
  1. Obdolženec je v deveti toki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ugotovil tudi, da se sodišče druge stopnje z njim ne strinja niti glede sporne določitve inkriminiranega obdobja, ki ga v tej zadevi, glede na okoliščine primera takega obdobja (od dne 01.07.2009 do 14.08.2009) sploh ni mogoče določiti.  
  1. Obdolženec v celoti vztraja pri svojem pritožbenem očitku, da je sodeča sodnica posameznica na glavni obravnavi z dne 01.02.2013 kršila zakonska pravila, ki veljajo za javnost, ki je bila prisotna na glavni obravnavi. Še posebej je kršila taka pravila na glavni obravnavi z dne 26.03.2014, kar vse je opisano v pisnem ugovoru javnosti, z dne 26.03.2014, ki ga sodišče druge stopnje v svoji sodbi sploh ne omenja kot da tega ugovora v spisu sploh ni bilo, ali pa morebiti gre za ignoriranje javnosti.

Za to obdolženec ugovor javnosti z dne 26.03.2014 prilaga k tej zahtevi za varstvo zakonitosti, da bo v pomoč Vrhovnem sodišču Republike Slovenije v postopku za njeno o njenem reševanju.

Obdolženec samo še temu dodaja, da okrajna sodeča sodnica posameznica Milena TURUK na glavni obravnavi z dne 01.02.2013 ni predstavnikom javnosti preverjala identitete, ampak je predstavnike javnosti le spraševala po imenu in jih vpisovala v sodni protokol (zapisnik o glavni obravnavi z dne 02.02.2013), v katerem predstavniki javnosti kot taki po mnenju obdolženca nimajo kaj iskati. Ker je sodnica tako svoje »preverjanje identitete predstavnikov nepovabljene javnosti« počela nezakonito, so se jih ljudje predstavljali z napačnimi osebnimi imeni, tako da so v zapisniku o glavni obravnavi vpisane tudi take osebe ki sploh ne obstajajo ali pa jih že leta ni med živimi. .  

  1. Sodeča sodnica posameznica je na sodišču prve stopnje kršila pravila, ki veljajo za vodenje sodnega protokola. Za to v zapisniku ni zapisano tako kot je obdolženec povedal ali tistega kar je povedal v zapisniku sploh ni. Z ato se obdolženec z vsebinami zapisnika  ni strinjal in zapisnikov tudi podpisal, ter s svojim podpisom priznal njihove vsebine.

12.  Tako manipuliranje z vsebinami v zapisnikih in v obrazložitvi napadene sodbe sodišča  prve stopnje so dale izkrivljenost sodbe kar je razvidno iz zapisnikov in sodbe sodišča prve stopnje same.

13.  V tej trinajsti obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje pa obdolženec uveljavlja pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in sicer v tistem delu tega člena v katerem je zapisano: »...da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri  ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahteva interes pravičnosti.« V predmetni kazenski zadevi je bil izkazan maksimalen interes do pravičnosti, če pa naša Republika Slovenija kar z svojimi zakoni krši ta del 6. člena Evropske konvencije, pa naj se sama vpraša ko kakšnih človekovih pravicah v njej je pravzaprav beseda.

14.  Niso resnične navedbe sodišča druge stopnje v tej štirinajsti točki obrazložitve njegove sodbe, ko je v njej govora o dejanskem stanju v predmetnem kazenskem postopku, saj sodišče prve stopnje v predmetni zadevi nikoli niti ni ugotavljalo dejanskega stanj niti ga je ugotovilo. Če pa ga je vseeno ugotavljalo, pa ga nikoli pravilno, zakonito in popolno ugotovilo. Če bi bilo dejansko stanje resnično pravilno in zakonito, pa bi sodišče prve in druge stopnje kaj dala na neizpodbitne obdolženčeve dokaze kot sta dva zdravniška potrdila Psihiatrične bolnišnice Begunje na Gorenjskem z dne 09.06.2014 iz katerega izhaja, da je Peter Benedičič bil v to psihiatrično ustanovo prvič sprejet dne 10.11.2007 in z dne 02.09.2009 iz katerega so razvidne hospitalizacije Petra Benedičiča na oddelku te bolnišnice in njegovo zdravljenje na njegovem domu kot pacienta v dnevni bolnišnici. Vse to pa zgovorno govori o tem, da je bil Peter Benedičič celo leto na zdravljenju kot pacient psihiatrične bolnišnice, pri čemer trajni status pacienta na bolnišničnem zdravljenju na oddelku in status pacienta na zdravljenju v dnevni bolnišnici v ničemer ne izključujeta. Za to po mnenju obdolženca inkriminirano obdobje od 01.07.2009 do 14.08.2009 ne more kot tako obstati, seveda če je vse pošteno in prav.   

Nadalje iz istega potrdila izhaja, da je navedenega dne prišel v spremstvu Radeta Staniča, kar povsem izključuje to kar navaja pritožbeno sodišče v 14. točki obrazložitve svoje sodbe. Da je bil Peter Benedičič v tej psihiatrični bolnišnici trajno hospitaliziran, pa dokazuje potrdilo iste psihiatrične bolnišnice z dne 02.09.2009. Obdolženec razpolaga z dokazom ki je Mnenje Posebne zdravstvene komisije, Ministrstva za pravosodje RS z dne 12.01.2009 iz katerega izhaja, da se Peter Benedičič za prestajanje kazni zdravstveno sposoben, pa okrožni sodnik – svetnik in predsednik Okrožnega sodišča v Kranju Mihael Kersnik z opustitvijo uradnega dejanja oziroma uradne dolžnosti ni izvršil lastne pravnomočne sodbe opravilna št. K 193/2003, z dne 29.09.2004, pa bi jo v vseh teh terminih zdravljenja Petra Benedičiča od dne 12.01.2009 dalje lahko izvršil. Za to sedaj obdolženec pravnomočno obsodilno sodbo sodišča prve stopnje razume kot kaznovanje obdolženca Radeta Stanića za nekaj kar je zagrešil nekdo drugi (v konkretnem primeru Mihael Kersnik).

Glede na tako dokazano situacijo z strani obdolženca so vse navedbe sodišča druge stopnje v štirinajsti točki njene obrazložitve popolnoma brezpredmetne in po predhodnem dogovoru povzete iz sodbe sodišča prve stopnje, pa tudi ne pomenijo tega kar želita oba sodišča proti obdolžencu protizakonito uveljaviti.  


  1. V povezavi s zdravniškim potrdilom Psihiatrične bolnišnice Begunje na Gorenjskem z dne 09.06.2014 se lahko obdolženec sklicuje na izvedensko meje stalnega sodnega izvedenca za psihiatrijo Dušana ŽAGARJA z dne 15.04.2008, saj ta dokaz dokazuje, da sta CZPNN in obdolženec še kako imela prav, da sta odpeljala Petra Benedičiča v Psihiatrično bolnišnico Begunje na Gorenjskem in mu svetovala zdravljenje v tej psihiatrični ustanovi in pogojeno s tem odsvetovala nastop prestajanja kazni zapora, ne pa tako kot v tej točki obrazložitve svoje sodbe nezakonito navaja sodišče druge stopnje.

Ob tem pa obdolženec opozarja na dejstvo, da vlaganje prošenj za odložitev prestajanja kazni zapora ni omejeno in da nekdo na psihiatričnem zdravljenju lahko take prošnje piše in vlaga vsaki dan tudi po trikrat ali stokrat, kaj dolžno v takem primeru početi sodišče pri odločanju o teh vlogah, pa je to poglavje zase.

16.  V tej šestnajsti točki so neresnične navedbe sodišča druge stopnje, ko jemlje pravico društvu CZPNN in obdolžencu, se sklicevati na slabo zdravstveno staje svojega člana Petra Benedičiča. Društvo CZPNN je dolžno vse vedeti o zdravju svojih članov, jim v primerih slabega zdravja svetovati zdravljenje, na druge načine zakonito pomagati in v končni fazi zavarovati njihovo življenje. CZPNN meni, da ni sile, ki bi ga lahko odvezala od takih njegovih dolžnosti. V primeru Petra Benedičiča je vse to bilo potrebno in vse ker je zanj bilo naredilo društvo, vključno zavarovanjem njegovega življenja z oddajo v psihiatrično bolnišnico,  je bilo tudi človeško, nujno in zakonito. Vse to pa ob dejstvu, da obsojenemu Petru Benedičiču ni nihče nikoli na območju Gorenjske nudil zatočišča na neznanih lokacijah in ga tako skrival, da delavci policije niso mogli izvršiti prisilne odredbe zaradi izvršitve kazni zapora, tako kot to nezakonito želita uveljaviti sodišče prve in druge stopnje.

Oba sodišča bi mogla in morala vedeti, da Gorenjska niti ni tako mala slovenska pokrajina in da bi bilo vendarle potrebno vedeti na katerem delu ze pokrajine naj bi bil Petru Benedičiču  nudena pomoč (zatočišče), kje je ta lokacija je, za kakšno prisilno odredbo je šlo (datum njene izdaje in ime ter priimek njenega izdajalca ter njegov podpis, imena in priimke »delavcev policije«, ki naj bi poskušali izvršiti kakšno »od številnih« prisilnih odredb, kdaj je prišlo do poskusa realizacije kakšne od prisilnih odredb, če ni bila uspešna, pa kakšni razlogi so bili, da je bila neuspešna.......

Z vsemi temi vprašanji se sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje sploh ne ukvarjata, ampak »tulita«  o vsem drugem razen o tem. V končni fazi bi po mnenju obdolženca sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje morala pri svojem delu ločiti pisanja CZPNN in vsebine teh pisanj od dejanskega skrivanja obsojenega.

Tako obnašanje obeh sodišč pove, da je obdolžencu v tem nesmiselnem in LAŽIRANEM KAZENSKEM POSTOPKU zelo kršena njegova človekova pravice, do poštenega sojenja iz 6. čelna Evropske konvencije za človekove pravice in temeljne svoboščine. V to ni nobenega dvoma več. Edino odprto vprašanje v zvezi s tem je, ali bo nekdo v naši domovini to dojel, ali je to potrebno nekje drugje uveljavljati izven meja Republike Slovenije.     

  1. Obdolženec je resnično dne 10.11.2007 odpeljal obsojenega Petra Benedičiča, na zdravljenje v Psihiatrično bolnišnico Begunje, ni pa bil edini ki ga je tam obiskoval, saj so Benedičiča obiskovali tudi drugi številni ljudje in člani CZPNN. Ni pa res, da naj bi obdolženec pomagal njegovi družini s pisanjem prošenj in z denarjem itd....To so bile takrat naloge članov društva CZPNN, ki so bile v celoti tudi izpolnjene, ne pa kot sodišče prve stopnje želi nezakonito uveljaviti v svojem opisu dejanja, ki ga na obdolženca naslavlja uvod sodbe sodišča prve stopnje, ki ga je potrdilo sodišče druge stopnje.
  1. Da, vsekakor je sodišče prve stopnje kršilo človekove pravice obdolženca s tem, da mu je popolnoma brez kakršnekoli potrebe najelo sodnega vročevalca, ki ga je opazoval in zasledoval ter brskal po podatkih o psihičnem zdravju obdolženca. Podate o vsem tem, pa mu je iz predmetnega spis izdala nihče drugi kot sodeča sodnica posameznica, ki je take podatke imela v spisu in jih s tem tudi zlorabila, sicer se sodni sluga nebi pri psihiatru v njegovi zasebni ordinaciji zanimal o obdolžencu, se tam predstavljal z imenom  in priimkom ter igral nekakšnega super detektiva.
  1. Tudi v devetnajsti točki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je nekaj zelo narobe, obdolženec še vedno odločno vztraja pri svoji graji zoper kazensko sankcijo, saj ne more razumeti, da je lahko sankcioniran za dejanje ki ga nikoli ni storil oziroma za kaznivo dejanje, ki mu nikoli ni bilo pošteno dokazano.

Pri tem pa nima kaj opraviti predkaznovanost obdolženca, ki je upokojenec Ministrstva za pravosodje in ki je leta in leta služil kruh v skoraj istem okolju kot slovenski sodniki. Kar pa zadeva odnosa do domnevnega kaznivega dejanja, pa sledeče: Obdolženec se ne more kritično vesti v odnosu do kaznivega dejanja, ki ga nikoli ni storil, za to obdolženec meni, da je izrečena mu kazenska sankcija le ena od oblik maščevanja usmerjenega posredno na društvo CZPNN , neposredno pa na obdolženca kot njegovega predsednika.

  1. Na podlagi vsega do sedaj navedenega, pa obdolženec meni, da sta tako sodba sodišča prve stopnje kot sodba sodišča druge stopnje nezakoniti, brez dokazov in obe očitno temeljita na arbitrarnem in samovoljnem odločanju, še bolj pa za to ker sodišče druge stopnje v sodbi sodišča prve stopnje celo ni našlo kršitev, na katere bi moralo paziti po uradni dolžnosti...
  1. Po mnenju obdolženca, glede na okoliščine tega primera bi bilo potrebno obe sodbi razveljaviti, z stroški kazenskega postopka pa obremeniti Proračun Republike Slovenije.  

 

VI.

 

Upoštevaje vse kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka obdolženec Vrhovnemu sodišču predlaga, da tej zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi pa spremeni iz obsodilne v oprostilno, oziroma podredno, da tej zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, pri čemer naj zadevo dobi drugi sodnik posameznik.  

Na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP obdolženi nadalje Vrhovnemu sodišču tudi predlaga, da glede na vsebino te zahteve za varstvo zakonitosti odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma, če bi se pred odločanjem Vrhovnega sodišča že začela izvrševati, prekine.

S tem je ta zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

                                                                                          

                                                                                                    R.S.

 

PRILOGE:

  1. Poslovilno pismo z dne 09.11.2007
  2. Obvestilo zaradi suma storit. kazniv. dej. po členu 282/IV, št. IKZ 6/2009, z dne 14.09.2009,
  3. dopis Policijske postaje v Kranju št. 092-34/2014/3 3C691-004) z dne 02.04.2014,
  4. Kazenska ovadba št. D186785/K1020904/4599557/2009 (3C693-15), z dne 24.12.2009,
  5. obtožni predlog
  6. sodba Okrajnega sodišča v Kranju, opravilna št. I K 25261/2010 z dne 26.03.2014,
  7. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opravilna št. II Kp 25261/2010 z dne 15.04.2015,
  8. pritožba z dne 08.06.2014,
  9. Potrdilo Psih. bolnišnice Begunje z dne 02.09.2009.
  10. potrdilo Psih. bolnišnice Begunje z dne 09.06.2014,
  11. izvedensko mnenje o P.... B..... z dne 15.04.2008 (prim. DUŠAN ŽAGAR dr. med., spec. nevropsihiater),
  12. ugovor javnosti opravilne št. I K 25261/2010, z dne 26.03.2014,
  13. Dopis Okrajnega sodišča v Ljubljani opravilna št. I K 948/2006, z dne 18.02.2009. 

Zadnje objave

Wed, 26. May 2021 at 02:51

381 ogledov

ALI SLOVENSKO USTAVNO SODIŠČE SPLOH OBSTAJA
V naslednjih petnajstih dnevih bomo objavili eden od škandalov, ki jih je zagrešilo Ustavno sodišče Republike Slovenije ki daje vtis kot da sploh nebi obstajalo.

Thu, 29. Oct 2020 at 15:24

1340 ogledov

ČUDNO JE TO VSE SKUPA
---------- Forwarded message ---------Od: Ljuba Ropret <ropret.ljuba@gmail.com>Date: V pon., 28. sep. 2020 ob 19:10Subject: Fwd: Fw: Jože P. Damjan in Janez JanšaTo: Cvetka Smrekar <cveta.smrekar@gmail.com>, Edita Pleško <edita.plesko@gmail.com>, <jelka_MIKLAVCIC@t-2.net>, <natalija.jovanovic@gmail.com>, Katja Kolman <katya.kolman@gmail.com>, <klemen.polona@gmail.com>, Alenka Pozvek <alenka.pozvek@gmail.com>, <arh.brane90@gmail.com>, Boštjan Medja <bostjan.medja@gmail.com>, Marija Ambrozic <marija.ambro@gmail.com>, <mojca.stojan@gmail.com>, Slavko Ogrin <ogis.slavko@gmail.com>, jure odar <jureodar@gmail.com>, Rade Stanić <czpnn1@gmail.com> ---------- Forwarded message ---------Od: Levc B. <levc.moonrider@gmail.com>Date: pon., 28. sep. 2020 12:43Subject: Fwd: Fw: Jože P. Damjan in Janez JanšaTo: Aljoša ptt <aljosa.ab@gmail.com>, ANDREJ crni <andrej.akoth@gmail.com>, ANDREJA N.Vas <andreja.krizanic@pb-begunje.si>, ANDRO <a.avsenik@gmail.com>, Andy-Berty <articek.andrej@gmail.com>, ANJA Ažman <anja.azman@gmail.com>, Armin B. <arminbesic69@gmail.com>, Bajželj T. <tomaz.bajzelj@gmail.com>, BETKICA <srbkinja.86@gmail.com>, Bojan O. <bojan.omovsek@gmail.com>, BOJANA <p.bojana66@gmail.com>, Borut Kokelj <borut.kokelj@gmail.com>, borutpraprotnik <borutpraprotnik@gmail.com>, BRGLEZ <bojan.brglez@telemach.net>, BUDA <berce.boris@gmail.com>, CBEWCA <cbewca@gmail.com>, Cveto Kvasnik <kvasnik.cveto@gmail.com>, Danila v. <vidicdanilabb@gmail.com>, DARINKA L <darinka.livrin@gmail.com>, DARKO O <darko34@gmail.com>, Drice <drice_z@yahoo.com>, ERIK B. <erik.beton@gmail.com>, ETS-podopca <ets.podobnik@gmail.com>, EVA F <eva.faganel@gmail.com>, F DELAVEC <fdelavec@gmail.com>, GREGA A <grega.avgustin@gmail.com>, Grega Kocjan <gregor.kocjan@gmail.com>, Jana Bajželj <jana.bajzelj@os-naklo.si>, janez.kanoni <janez.kanoni@amis.net>, Jani švab <janez.svab@telemach.net>, Janko š <janko.skrbina@gmail.com>, JOŽI ARH <jozi.arh@gmail.com>, Justin G.ptt <gregorjustin@gmail.com>, Karel Begunski <karel.mocilnik@yahoo.com>, KATJA sku <katja.sku@gmail.com>, KAČA <janez.tusar@gmail.com>, KENE S <slavc.kene@gmail.com>, Klavde-t <klavdina@gmail.com>, KSENIJA R <ksenjar@gmail.com>, LAPI <lapi34@gmail.com>, lavrič marjana <lavricmarjana@gmail.com>, lenac b. <bostjan.lenac@gmail.com>, Ljuba Ropret <ropret.ljuba@gmail.com>, MAJA Kocjan <majakocjan.maja@gmail.com>, MARE gasilc <mare.ambrozic@gmail.com>, MARE mot <grascak@gmail.com>, Marija Kuhar Zd B. <kuharmarija04@gmail.com>, Marjan Skumvac <marjan.skumvac@gmail.com>, Marko Vidic <vidic1.marko@gmail.com>, Marta Strugar <marta.strugar@gmail.com>, Mateja pristov <mateja1502@gmail.com>, Matjaz-mimovrste <matjaz.mark@gmail.com>, MATJAŽ VIDIC <matjazvid@gmail.com>, MATJAŽ- džo <matjaz.pangerc@siol.net>, MAČEK MITJA <mmacek620@gmail.com>, MELITA O <melita.ostrbenk@gmail.com>, MIHA Žbogar <miha@zbogar.com>, MIMI erce <mimi.erce@gmail.com>, Mira Jazbec <jazbec.m@gmail.com>, MIRA postojna <611.mira@gmail.com>, Mirjana jensterle <mirjana.jensterle@gmail.com>, NIKA VAHTAR <nikavahtar@yahoo.com>, Nika.šk.loka <nika.komerc@gmail.com>, PANGI <primozpangerc6@gmail.com>, PAVEL B <jpb689@gmail.com>, PETER B <peterboskin@gmail.com>, Petra mlinarič Mail <petra.mlinaric0@gmail.com>, PETRA Z <pzorman@gmail.com>, RAJKO B. <rajko.baskovc@gmail.com>, RENATA REŠ.P. <repeurevc@gmail.com>, rok.repovz <rok.repovz@gmail.com>, RokGorse <rokgorse@hotmail.com>, Sašo bratec <107rak@gmail.com>, SEBA Z <szormanster@gmail.com>, SEJKO <bogdan.znidar@komunala-radovljica.si>, SIMON Okna <jojoteam.simon@gmail.com>, Simona ptt <spiber@gmail.com>, SONJA s. <sonja.stare@gmail.com>, SPELA <spela.poka@gmail.com>, STANKA P <stankapraprotnik@gmail.com>, Staša-guma <facastasa@gmail.com>, Suzana V.B. <suzanabrajnik@gmail.com>, TERAN <teran.matjaz@gmail.com>, Tjaša f. <tferjan@gmail.com>, TRČEK <matjaz.trcek@gmail.com>, Urška zupan <urska.zupan1@telemach.net>, UČO <uco.terzic@hotmail.com>, VALTER D <valter.dragan@gmail.com>, vidic.miran <vidic.miran@gmail.com>, VILIromi <c.devil.ko@gmail.com>, ZMAGO <spindlerzm@gmail.com>, Črt Kanoni <crtkanoni@gmail.com>, Črt praprotnik <pracrt@gmail.com>, Špela Jeklar <spelajeklar@gmail.com> Napovedal je tudi, da bodo "globoko državo v prihodnjem mandatu ali dveh, če eden ne bo dovolj, razgradili in nadomestili z državo druge republike, z državo dokončane tranzicije". "Glasovati za SDS pomeni glasovati za politično silo, ki se zavzema za normalno državo," je sklenil Janša. To je bilo na slavnostni akademiji... ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------- Sicer pa: Vprašajmo se, kakšne koristi imajo tisti, ki še vedno podpirajo to bando - ali kaj pomislijo na svoje otroke in vnuke? Saj ta in prihodnje generacije nimajo nobene prihodnosti in za to so krivi tisti, ki še vedno uničujejo našo lepo domovino. Ko vidiš spodnje številke, spoznaš, da nas nekdo namenoma uničuje - v povezavi in v imenu koga? Tole je eden od komentarjev na članek Kdo je omogočil tajkunska posojila? na Siolovem portalu. Ljudje se obkladajo z rdečkarji in fašisti, ampak cifre v enem komentarju so zanimive in potrjujejo besede Dr.Jože P. Damijana:   POGLEJMO resnico in dejstva..., ko je ivan grobar prevzel kraljevanje:  Saldo trgovinske bilance -26,8 mio EUR oktober 2004Saldo tekočega računa plačilne bilance 71,1 mio EUR oktober 2004Mednarodne rezerve 6.579,8 mio EUR 30.11.2004Devizne rezerve 7.377,7 mio EUR 30.11.2004Neto zunanji dolg 1.209,0 mio EUR 31.10.2004Bruto zunanji dolg 15.097,0 mio EUR 31.10.2004 POGLEJMO resnico in dejstva...potem, ko je ivan grobar pokopaval 4 leta ubogo Slovenijo:Saldo trgovinske bilance -251,9 mio EUR oktober 2008Saldo tekočega računa plačilne bilance -271,7 mio EUR oktober 2008Mednarodne rezerve 743,4 mio EUR 30.11.2008Devizne rezerve 633,6 mio EUR 30.11.2008Neto zunanji dolg 8.480 mio EUR 31.10.2008Bruto zunanji dolg 40.043 mio EUR 31.10.2008 za tiste neuke / ve se, kdo to je /, ki ne bodo znali si ta komentar razložiti, zgolj kratek povzetek:Saldo trgovinske bilance v MINUS se je povečal za 225,1 milionovSaldo tekočega računa plačilne bilance se je iz PLUSA povečal v MINUS za 342,8 milionovMednarodne rezerve so se ZMANJŠALE torej potrošile za 5.836,4 mio EURDevizne rezerve so se ZMANJŠALE torej potrošile za 6,744,1 mio EURNeto zunanji dolg se je POVEČAL za 7.271 mio EURBruto zunanji dolg se je POVEČAL za 24.946 mio EUR --------------------------------------------------------------------------------------------- Dr.Jože P. Damijan*VSO TO BANDO JE POTREBNO RAZGNATI ZA VEČNO !*Dr. Jože P. Damijan, ekonomist: "Na provladnih protestih Zbora za republiko je predsednik vlade Janez Janša izrekel nekaj krepkih 'bistroumnih nesmislov'. Denimo, da je največja težava Slovenije več milijardna bančna luknja, ki jo sestavlja 16 povezanih konglomeratov, večinoma v lasti članov Foruma 21. (...) Je možno, da je Janša za trenutek izgubil prištevnost? Ta bančna luknja je namreč nastala izključno v državnih bankah in nastala je izključno v času 2005-2008, ko je te državne banke nadzirala vladna koalicija pod vodstvom Janeza Janše...**Dejstvo tudi je,da tedanja Janševa vlada ni želela prodati deleža v NLB, s čimer je tedaj izgubila 640.- Mio. EUR, z vsemi dosedanjimi dokapitalizacijami in bodočo 2 milijardno dokapitalizacijo te iste banke, pa bo skupna izguba davkoplačevalcev znašala 3,5 milijarde EUR ! Našega, tvojega in mojega davkoplačevalskega denarja !!!**Leta 2005 sta Janša in SDS vlada aktivno pomagala Bavčarju in Šrotu pri prevzemu Merkatorja, pri čemer sta jima državna KAD in SOD še dala posojila za prevzem !!!**Kaj nam torej hoče Janša dopovedati ???????????**DAJMO SE VSI ZAMISLITI NAD POČETJEM TE KLIKE POKVARJENE !!! **NE BOMO SE JIH REŠILI NITI NA LEP NITI NA GRD NAČIN.**REŠIMO SE JIH LAHKO SAMO TAKO, DA JIH OD - VOLIMO !!!**Malo ljudi je prebralo ta članek, zato ga pošlji vsem, ki jih poznaš, ta članek mora zakrožiti po celi Sloveniji** !* -- l.p. LeOn

Tue, 14. Jan 2020 at 17:27

2188 ogledov

ODHOD VELIKEGA BORCA
https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/255873

Sun, 8. Sep 2019 at 22:56

2589 ogledov

KONČNO USTAVNA PRITOŽBA
Po skoraj treh letih zavlačevanja, se je Slovensko Vrhovno sodišče le skilavilo in s svojo "Sodbo v imenu ljudstva" z dne: 04.04.2019 opravilna št. I Ips 39962/2011 (V K 39962/2011) odločilo o moji zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 16.02.2017. Ker je odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije bila zame negativna, so zato nastali pogoji, ki mi dovoljujejejo vložitev ustavne pritožbe pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije, ki bo vložena v roku, to je najpozneje dne 23.10.2019, s čemer se bo utrdila nadaljnja pot za pritožbo, ki bo (če bo to potrebno) vložena pri Evropskem sodišču za človekove pravice v Strazburgu.  CZPNN

Sat, 10. Mar 2018 at 23:36

3675 ogledov

NEVERJETEN MAFIJSKI OBRAČUN MED SLOVENSKIMI SODNIKI
Na sedež društva CZPNN smo prejeli dokaj zanimivo pismo nekega gospoda, ki se v svoji vsebini glasi: I. Iz zanesljivih virov sem prejel  informacijo, da kranjska sodnica Marjeta Dvornik prijateljuje in hodi na kavo z znanim kriminalcem Dinom Lalićem, ki je bil večkrat že zaprt. To je menda znano tudi NPU. Prav ona je bila tista, ki je oprostila roparja na poštarja, čeprav je bil dobljen pri dejanju. Sodba je bila kasneje razveljavljena, krivdo pa je valila na policijo in tožilstvo. Prav ona je tudi zavrnila izročitev za tistega ruskega tajkuna, ki je bil kasneje dejansko tudi spuščen in ki ga kljub sodni  odredbi niso izročili Nemčiji, kot je bilo zahtevano. Pri njej je tudi zastarala zadeva proti močnemu nemškemu podjetniku in še kaj…….   II. Povem Vam še še, da Kranjsko  sodišče veselo krši tudi delovno pravno zakonodajo. Višje delovno in socialno sodišče je namreč že konec leta 2015 sprejelo stališče, da sodniku na ustavno zakonit način preneha službeno razmerje šele z vročitvijo obrazložene odločbe sodnega sveta, ne pa že z dnem odločitve oz. potrditve ocene na seji sodnega sveta, torej za nazaj. To v primeru mojega brata, da mu je službeno razmerje prenehalo še predno je bila odločba pravnomočna in izvršljiva, sa ga je  odjavilo iz vseh zavarovanj, torej toliko prej, še pred  vročitvijo obrazložene sodne odločbe, zoper katero je bilo šele možno vložiti pravno sredstvo. Posledično to pomeni, da mu protipravno niso izplačali zaostale plače in tudi ne zakonite odpravnine, glede nato, da sem se v nadaljuvanju  dejansko upokojil. Nezakonito stanje je kranjsko sodišče  vleklo kar naprej, čeprav je bilo jasno stališče Višjega sodišča že predhodno  znamo. S tem v zvezi bo v teh dneh podan zahtevek na kranjsko sodišče po izplačilu zaostale plače in odpravnine, vključno z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Me zanima, če bodo vztrajali na nezakoniti kršitvi, saj je slednje prekršek. V tem primeru jim seveda sledi tožba na delovno sodišče, kjer jim bodo nastali še dodatni stroški. Ki seveda ne gredo neposredno iz njihovega žepa. Vidiš, če moj brat nebi bil pravnik in zadeve ne bi našel in preštudiral, bi se mirno izmaknili obveznosti. Žalostno je to, da  je sodišče prvo, ki mora spoštovati zakonodajo in bi moralo tako ugotovljeno nezakonitost odpraviti že po uradni dolžnosti. Sicer pa je zadeva glede prenehanja sodniške funkcije že na evropskem sodišču - to je prvi primer, da sodnik toži Slovenijo. Druga zadeva, zaradi kršitve ustavnih pravic pa bo tudi kmalu vložena. Še to: Špela Koleta je ena od kandidatk za višjo sodnico v  Višjem sodišču v Ljubljani, prav tako Marjeta Dvornik. Sliši se, da naj menda nimata možnosti za napredovanje ker naj bi to mesto bilo rezervirano za za  Srečka Škerbeca. Res so pokvarjeni, zato so se znebili mojega brata, ker je bil preveč suveren in ni tulil v njihov rog. Nekaj bo že dosegel v kratkem, končni epilog pa na evropskem sodišču. Žal krivci ne bodo odgovarjali.

Wed, 10. Jan 2018 at 20:28

3351 ogledov

NEZNOSNA DVOLIČNOST SLOVENSKE POLITIKE KI BREZ DVOMA VODI K PROPADU SLOVENIJE
Sovenska politika je tako nevarno dvolična, da je zelo nevarno, da za seboj v propad ne potegne slovensle države. To je uspelo dokazati poslancu Dr. Vinku Gorenaku kar je razvidno tudi iz priložene objave v nadaljevanju.    http://nova24tv.si/slovenija/politika/govor-poslanca-gorenaka-ki-bo-sel-v-zgodovino-zakaj-ahmad-zakaj-pri-njemu-cloveski-vidik-in-pravno-dopustno-dejanje-pri-nekaj-sto-enakih-primerih-pa-ne/ Dr. Vinko Gorenak je do te mere povozil Miroslava Mira Cerarja, ki je ta zagitovo šel domov polnih gat. Če pa je Miroslav Miro Cerar karkoli po svoji materi, hvala bogu že pokojni Zdenki Cerar, utegne Dr. Vinko Gorenak končati pod streli narčenega morilca. Temu utegne slediti aretacija in zaprtje nadomestnega morilca natančno tako kot v zadevi Dr. Milka Noviča.

Zadnji komentarji

Prijatelji

Dajana  Babiččuk kobalMiran  PetermanFeri LainščekLaščan ZlatorogAna Koswoodicinvestment CompanyDamjan GorenščekVili KovačičBožo žabjekAco MitrovicKlavdija Zebecsanja barnaBarbara KolmaničMateja SircaAzra .Klavdija HitiRoman VodebErnest SkrjanecTrenutek .rastko plohlMaja RadinBojan  AhlinVika  JelenBranko GaberAndres Zoran    IvanovicFranc JazbinsekBojan MehleStoyan Svet

NAJBOLJ OBISKANO

GORENJSKA SODNA MAFIJA PREJELA ZAHTEVO ZA VARSTVO ZAKONITOSTI