Rodil sem se 1949. leta v Postojni. Osnovno šolo sem končal v Šempetru pri Gorici, gimnazijo pa v Novi Gorici ter maturiral 1967. leta. Pravo sem študiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer sem diplomiral 1971. leta.

Po diplomi sem se kot štipendist javnega tožilstva že julija istega leta zaposlil kot pripravnik pri tamkajšnjem občinskem javnem tožilstvu, leta 1973 opravil pravosodni izpit in bil takoj zatem imenovan za pomočnika okrožnega javnega tožilca v Novi Gorici. Konec leta 1974 sem postal občinski javni tožilec v Novi Gorici, po reorganizaciji pravosodja v začetku leta 1979 pa javni tožilec (predstojnik) Temeljnega javnega tožilstva v Novi Gorici, kar sem bil do konca 1994. leta, ko me je Vlada RS imenovala v trajni mandat kot okrožnega državnega tožilca. Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici sem kot predstojnik vodil do 1996. leta, potem ko sem leta 1995 najprej napredoval na položaj vrhovnega državnega tožilca in se nato, kot rečeno, še zaposlil pri tedanjem Državnem tožilstvu RS. Decembra 1998. leta me je Državni zbor RS izvolil za sodnika Ustavnega sodišča RS, kar sem bil do marca 2008. Več kot šest let sem bil predsednik kazenskega senata US. Po prenehanju funkcije sodnika US sem se vrnil na Vrhovno državno tožilstvo RS, kjer delam kot vrhovni državni tožilec svetnik na kazenskem oddelku.

V študijskem letu 1972/73 sem se vpisal na podiplomski študij mladoletniškega kazenskega prava in kriminologije na ljubljanski pravni fakulteti. Po daljši prekinitvi študija zaradi delovnih obveznosti sem konec 1990. leta uspešno zagovarjal magistrsko nalogo s področja kazenskega procesnega prava z naslovom Javno tožilstvo in družbene spremembe. V začetku leta 1996 sem bil s pomočjo štipendije Ministrstva za pravosodje na študiju v tujini in sicer na Inštitutu za kazensko in kazensko procesno pravo Cesare Beccaria Pravne fakultete v Pavii (Italija). Julija istega leta sem nato na Pravni fakulteti v Ljubljani uspešno obranil doktorsko disertacijo iz kazenskega prava z naslovom Objektivni pogoj kaznivosti ter dosegel stopnjo doktorja znanosti.

Aprila 1998. leta sem na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani dosegel habilitacijo kot docent za področje kazenskega prava, leta 2003 in ponovno leta 2009 pa sem bil izvoljen v naziv izrednega profesorja. Od študijskega leta 1998/99 dalje na tej fakulteti predavam predmet Kazensko procesno pravo na dodiplomskem študiju. Predmet Kazensko procesno pravo in poglavja iz dokaznega prava sem predaval tudi na podiplomskem študiju kazenskega prava in kriminologije in sedaj na bolonjskem magistrskem in doktorskem študiju. Bil sem mentor študentom pri diplomah, magistrskih nalogah in pri doktorskih disertacijah. Zadnjih nekaj let redno sodelujem s Pravno fakulteto Univerze v Trstu, pred tem pa tudi z nekaterimi drugimi italijanskimi univerzami.

Poleg navedenega sem že dolgo vrsto let predavatelj na šolah za sodnike, državne tožilce, odvetnike in državne pravobranilce, ki jih organizira center za izobraževanje v pravosodju. V okviru komisije za pravniški državni izpit pri Ministrstvu za pravosodje sem od leta 1996 izpraševalec za področje kazenskega prava.

Glede na zaposlitev v javnem (državnem) tožilstvu in osebne interese sem se vseskozi tudi na strokovni in znanstveni ravni intenzivno ukvarjal s problematiko kazenskega materialnega in procesnega prava, mladoletniškega kazenskega prava ter z vprašanji organiziranosti in položaja pravosodja (še posebej javnega oz. državnega tožilstva) v družbi. V zadnjem času sem se posvetil tudi prekrškom kot posebni kategoriji kaznovalnega prava. Med delom na US so se moji interesi razširili še na področje ustavnosodne presoje, čeprav je bila primarna pozornost še vedno posvečena področju kazenskega prava oz. kombinacijam z ustavnim pravom. Poglobljeno sem se ukvarjal z vprašanji ustavne pritožbe, posebnega pravnega sredstva, ki posega tudi na kazensko področje, in na njen pomen za zagotavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v postopkih kaznovalnega prava.

V vsem tem času, torej od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje, pa vse do danes, sem se udeležil velikega števila posvetov, simpozijev, konferenc ter znanstvenih in strokovnih srečanj v Sloveniji, v nekdanji Jugoslaviji in v tujini ter na njih pogosto aktivno sodeloval z različnimi prispevki (referati, koreferati, poročili ali diskusijskimi prispevki ter z vodenjem). Bil sem in sem še aktiven član različnih strokovnih društev, ki delujejo na kazenskem področju, med drugim Društva za kazensko pravo in kriminologijo Slovenije (1999-2002 tudi njegov predsednik.

Med pomembnejšimi funkcijami na strokovnem področju omenjam članstvo v komisiji republiške skupščine Slovenije za proučitev kazenske zakonodaje v letih 1988-90, ki je pripeljala do pomembnih sprememb v jugoslovanski in slovenski kazenski zakonodaji v letu 1990 ter članstvo v delovni skupini, ki je izdelala osnutek Kazenskega zakonika RS v letih 1990-94. Kot raziskovalec sem med drugim sodeloval v raziskovalni skupini, ki je izvedla raziskavo o teoretičnih izhodiščih za nov model kazenskega postopka (2004), katere ugotovitve so izšle v obsežni knjigi z enakim naslovom in v skupini, ki je izdelala nov model mladoletniškega kazenskega prava v Sloveniji (2010).

Moja znanstvena in strokovna bibliografija obsega nad 250 naslovov. Članki, razprave in drugi teksti so bili objavljeni v domačih in tujih pravniških revijah ter samostojnih publikacijah. Teksti segajo v največji meri na področje kazenskega procesnega prava, ki je predmet mojega primarnega interesa, ter na področja kazenskega materialnega prava, mladoletniškega prava, prava prekrškov in na področje ustavne pritožbe. Posebno pozornost sem posvečal položaju in ureditvi organa pregona v moderni družbi ter vprašanjem politike pregona. Poleg tega sem s sodelavcema v italijanščino prevedel Kazenski zakonik RS, ki je izšel v dvojezični izdaji pri ugledni založbi (1998), in je bil prvi objavljeni prevod slovenskega KZ v nek tuj jezik.

Sem poročen, imam dve odrasli hčerki in dva vnuka.

dr. Zvonko Fišer