Zgodba se je odvijala leta 2013, ko me je Okrožno sodišče v Kranju obsodilo skupaj na pet mesecev zapora. Takrat so mi očitali, da sem razžalil Ministrstvo za notranje zadeve RS, ker sem mu očital dokazane nepravilnosti (dva meseca zapora) in da sem obrekoval enega policista iz Prometne policijske postaje v Kranju (tri mesece zapora). Ta prometni policist me je tudi LAŽIRANO KAZENSKO OVADIL.

Sodišče mi je po glavni obravnavi po pošti poslalo končno pisno sodbo z petnajst dnevnim rokom za pritožbo. Pritožbo sem dokončal zadnji dan roka in ker nisem pritožbe na pošti oddal do 19:00 ure, sem se odpravil v Ljubljano na Vič, saj je tam pošta delala do polnoči oziroma do 24,00 ure. Zaradi varčevalnih ukrepov z elektriko so v okolici pošte pogasnili luči in za to ni bilo javne razsvetljave, pa tudi megleno vreme je bilo. To je tudi odločilno  prispevalo k temu, da nisem mogel najti poštne stavbe. Krožil sem in krožil v območju v katerem je bila poštna stavba, a jo na žalost nisem in nisem mogel najti. To je pomenilo, da ne bom mogel oddati pisma (pritožbe) do 24:00 ure in da bo s tem sodba postala pravnomočna ter, da me niti bog nebi mogel več rešiti pred prestajanjem zaporne kazni v trajanju petih mesecev zapora. Na enkrat sem skozi meglo zagledal stavbo pošte na Viču in se z avtomobilom zapeljal pred poštno stavbo.

Ko sem pogledal na uro je bilo 23.55 ura.

V pošti sta delala samo dva poštna okenčka, ki sta bila oba zabasana z strankam. Na obeh bančnih okenčkih so bili odvetniki, ki po nekem svojem pravilu za sodišča oddajajo pošto svojo pošto zadnji dan, uro in minuto pritožbenega roka. Spet je vse kazalo na to, da ne bom mogel v roku oddati pritožbe in da bo s tem sodba Okrožnega sodišča v Kranju postala izvršljiva. To je hkrati pomenilo, da me niti bog ne more rešiti pred zaporom v trajanju pet mesecev zapora.

Imel sem občutek, da so minute bile dolge kot eno leto.

Veno bolj me je grabila panika. V tej paniki sem na levem poštnem okenčku prosil odvetnike, da mi pomagajo tako, da mi nekdo moje pismo odda z svojo pošto in da tako oddam svojo pritožbo pravočasno. Na mojo prošnjo se je odzval neki gospod, po vsej verjetnosti je bil odvetnik. V mojih mislih mi je ostal samo njegov debeli vrat, ki mu med navadnimi državljani rečemo »svinjski vrat". Vzel je moje pismo v roke in si ga ogledal, na to pa mi ga je arogantno vrnil in mi rekel:

"To mene ne zanima !"

Obrnil sem se k vrsti pred drugim poštnim okenčkom. Tam je v vrsti stal neki moški suhe postave, ki zagotovo ni imel "svinjskega vratu." Jaz sem mu povedal, da je nevarno, da ne zamudim s pritožbo zoper sodbo. Hkrati sem ga prosil, da moje pisno odda skupaj s svojo pošto, če ne, pa sem gotov. Gospod, se je nasmehnil. Vzel je iz mojih rok moje pismo in ga s svojo pošto na poštnem okenčku oddal. Gospod je za mojo pošto plačal tudi poštnino, ki je od mene ni hotel imeti nazaj. Gospod mi je izročil poštno potrdilo o oddaji priporočene pisemske pošiljke.

V paniki sem se gospodu zahvali in zapustil prostore pošte na Viču v Ljubljani. Danes mi je neverjetno žal, da nisem gospoda vprašal niti za ime niti za priimek in tudi do danes nikoli nisem izvedel kdo je ta dobri človek, ki me je rešil prestajanja petih mesecev zapora. Namreč, ko sem doma pogledal na poštno potrdilo o oddaji pisemske priporočene pošiljke, sem ugotovil, da je bila moja pritožba oddana ob 23:59 uri, torej pravočasno.

O pritožbi je v pritožbenem postopku odločalo Višje sodišče v Ljubljani (tričlanski senat višjih sodnikov Milena JAZBEC-LAMUT, Marjeta ŠVAB-ŠIROK in Mitja ŠINKOVEC). Za kaznivo dejanje razžalitve Ministrstva za notranje zadeve RS so sodbo razveljavili in mi izrekli denarno kazen, ne pa dva meseca zapora kot je to bilo določeno v sodbi sodišča prve stopnje. Za kaznivo dejanje obrekovanja policista pa so v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavili in zadevo vrnili sodišču prve stopnje v novo odločanje. S svojo sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mi je okrožna sodeča sodnica kršila moje človekove pravice, ena od takih kršitev, pa ja bila človekova pravica iz d.) točke Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) – neizvajanje dokazov. Denarno kazen v višini 1.000,00 EUR sedaj obročno odplačujem po 50,00 EUR na mesec. Do ponovnega odločanja o obrekovanju policista pa nikoli ni prišlo za to ker je policist končno prišel do tega, da ja lagal v sodnem postopku in je za to svoj predlog za kazenski pregon proti meni trajno umaknil.

In kdo pravi, da na svetu niso tudi dobri ljudje.