SLOVENIJA - PRAVOSODNI KRIMINAL
Društvo CZPNN

Sreda, 10. avgust 2016 ob 22:51

Ugotavljamo, da ob vse bolj naraščajoči stopnji kriminalitete v Sloveniji lahko zasledimo še eno obliko kriminala. To je kriminal v pravosodju, ki se pojavlja v različnih oblikah in je vedno bolj dejaven, kot podaljšek ter prikriti zaščitnik navadnega oziroma klasičnega kriminala.

Pravosodni kriminal je sofisticirana oblika kriminala, sofisticirana pa zato, ker zlorablja pravosodne elemente in elemente prava, tako početje pa brez dvoma vodi, do absolutnega propada atributov državnosti in države kot take. 

Do pravosodnega kriminala prihaja zaradi zvez, ki jih imajo posamezniki izven pravosodja z ljudmi, ki so zaposleni v pravosodju. Motivi pravosodnih uradnih oseb in funkcionarjev za izvajanje pravosodnega kriminala so bodisi premoženjskega ali "prijateljskega" značaja, v zadnjem času pa se vse bolj pojavlja tudi korupcijski značaj tega kriminala. V vseh primerih pravosodnega kriminala pride do kršenja procesnega prava.

Našteli bomo nekaj oblik kriminala, ki se lahko zgodijo s strani uradnih oseb in funkcionarjev  (notarji, odvetniki, državni tožilci, sodniki in državni pravobranilci). Iz tega pa se zaradi določenih negativnih pojavov ne more izključiti niti policija. 


NAMERNA POVZROČITEV ZASTARANJA PRIMERA:

Ta oblika pravosodnega kriminala je najpogostejša in je njen motiv lahko velikokrat premoženjski, največkrat pa posledica zvez in korupcije v pravosodju. 

UNIČENJE DOKAZOV

V tem primeru nekdo, ki ima dostop do arhiva v katerem je shranjen dokazni material namerno odtuji ta dokazni material s ciljem zmanjšanja možnosti za pregon osebe, ki jo dokazni material bremeni. Pogoji za nastanek takšnega kaznivega dejanja so najboljši takrat, ko obstajajo zaostanki v pravosodju in ko je obsežen letni pripad novih zadev. Zaradi te oblike pravosodnega kriminala v pravosodju nekateri ljudje ne želijo, da se dokazi hranijo v prostorih pravosodja, ker se bojijo, da bi ti dokazi lahko zaradi korupcije v pravosodju izginili in bi se tako izničile njihove možnosti v sodnem ali drugem pravosodnem (ali pa kazenskem) postopku. Ne glede na to, da naj bi pravosodje delovalo pošteno, previdnost pri hranjenju dokaznega materiala ni nikoli odveč, ker tudi nekatere slovenske pravosodne inštitucije niso vredne, da bi se jim v hrambo zaupal dokazni material.

PREDNOSTNO OBRAVNAVANJE PRIMEROV:

Tega nekateri mogoče ne bodo šteli v pravosodni kriminal, a ga lahko enostavno in brez kakršnih koli težav uvrstimo v to "rubriko".  Zakaj? Prednostno obravnavanje primerov, v primeru da ni objektivnih razlogov za to, je največkrat posledica zvez, ki jih imajo posamezniki izven pravosodja z uradnimi osebami in funkcionarji (sodniki) v pravosodju. Takšno "hitro in učinkovito" reševanje primerov v pravnih inštitucijah, ki ne slovijo po svoji običajni hitrosti, je zelo sporno.

Zveze s pravosodjem so pogoj za takšna (skoraj bi lahko rekli) kazniva dejanja.

Prednostno obravnavanje primera zaradi zvez v pravosodju krši pravila enakega zakona za vse, zato je potrebno vsak hitro rešen primer splošno počasnega pravosodja pregledati in ugotoviti ali pretirana hitrost v reševanju ni posledica zvez v pravosodju, ki vodijo do pristranskosti pravosodja. Ta alineja bo najbrž pri nekaterih naletela na nestrinjanje, saj je hitro reševanje postopkov v pravosodju zaželeno in je zato nekaterim morda težko razumeti, zakaj bi nekdo sploh kritiziral pravosodje zaradi hitro rešenega primera. Hitro rešen primer je lahko posledica zvez in pristranskosti pravosodja. Če je to namerno storjeno, predstavlja to hudo kaznivo dejanje znotraj pravosodja, ker onemogoči obstoj pravne države. Hitro rešeni postopki so velikokrat element PROTEKCIJE bodisi v primerih, ki so v prid bodisi v primerih ki so v slabo osebam, ki uživajo PROTEKCIJO pravosodja – seveda, ni težko ugotoviti kakšna je končna sodba v teh oziroma takih primerih.


PROTEKCIJA V PRAVOSODJU:

PROTEKCIJA je brez kakršnega koli dvoma ena največjih težav pravosodja v Sloveniji, po letu 1990. Kriminalno dejanje PROTEKCIJE (ni nujno, da je tudi kaznivo - razlikovati moramo med pojmoma kriminalna in kazniva dejanja. Slednji pojem je ožji, ker zajema samo zakonsko pokrita področja, posamezna področja pa zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso pokrita z zakoni oziroma s pravnim redom. Za to z drugimi besedami lahko govorimo, da pravosodje v pravosodnih postopkih uporablja tako imenovane »pravne luknje« ki vodijo do kriminala, ki ga zagrešijo uradne osebe in funkcionarji v pravosodju.

PROTEKCIJO lahko razdelimo na več nivojev in sicer:  

  1. PROTEKCIJA MED PRAVOSODNIMI POOBLAŠČENCI
  2. PROTEKCIJA POLICIJE
  3. PROTEKCIJA POSAMEZNIKOV – FIZIČNIH OSEB
  4. PROTEKCIJA PRAVNIH OSEB – PODJETIJ  

V slovenskem pravosodju, zlasti v manjših predelih Republike Slovenije, je PROTEKCIJA v pravosodju zelo značilen pojav, ki dokazuje po eni strani nerazvitost lokalnih predelov države, po drugi strani pa še vedno preveliko skorumpiranost slovenskega pravosodja.

PROTEKCIJA je zelo sofisticirana oblika pravosodnega kriminala, ki brez dvoma najbolj krni pravno državo. PROTEKCIJA je seveda precejšnji meri povezana z dvoličnostjo, izvaja pa se tako, da uradne osebe in funkcionarji v pravosodju že na samem začetku sodnega postopka zaradi zvez izberejo tistega, ki bo v postopku zmagal, a vendarle celoten primer le navidezno izvedejo pošteno, tako da se tudi v takih sodnih postopkih oškodovana stranka na začetku velikokrat ne zaveda, da se je nadnjo zgodilo dejanje pravosodnega kriminala. Oškodovana stranka se tega v resnici zave šele kasneje, ko je prepozno za ukrepanje. Zaradi PROTEKCIJE POSAMEZNIKOV velikokrat posledično (ker se oškodovana stranka sicer prepozno zave nepravilnosti v pravosodju) pride tudi do PROTEKCIJE v samem pravosodju. To se vselej izraža v obliki zaščite tisti, ki so odgovorni za nepravilnost.

Uradne osebe in funkcionarji (sodniki) se medsebojno ščitijo in izkoriščajo ne transparentnost kazenskega postopka za prikrivanje svojih namernih ali naključnih napak.

Za to lahko ugotovimo, da PROTEKCIJA znotraj pravosodja sega zelo visoko, saj si celotno pravosodje prizadeva ohraniti ugled in zato svojih članov namerno ne preganja in ne kaznuje in sicer za to, ker bi s tem samo sebi rušilo ugled. Zaradi tega PROTEKCIJA celotno pravosodje pahne v prikrit pravosodni kriminal.


PROTEKCIJA POLICISTOV

To je splošno znan pojav, ki ga ni potrebno podrobneje opisati. Lahko omenimo le, da je PROTEKCIJA POLICISTOV najpogostejša na relaciji DRŽAVNO TOŽILSTVO –POLICIJA, kar glede na dejstvo, da ti inštituciji delujeta zelo povezano, niti ni tako nenavadno. Seveda je obratna PROTEKCIJA na relaciji (POLICIJA-DRŽAVNO TOŽILSTVO zelo prisotna. Pri vsem tem je potrebno omeniti problematiko porok med policisti in državnimi tožilkami ter med drugimi uradnimi osebami in funkcionarji v pravosodju, kar v večini primerov pripelje do zelo tesnih sorodstvenih povezav in tako imenovanega KLIENTELIZMA.    

Tudi za PROTEKCIJO velja, da je zelo prisotna v manjših krajih (malomeščansko okolje), kjer se večina ljudi med seboj pozna in so zato tam pogoji za takšno obliko pravosodnega kriminala naravnost idealni.

ZAVLAČEVANJE SODNIH POSTOPKOV:

Zavlačevanje sodnih postopkov je v prvi vrsti rezultat delovanja odvetnikov, ki včasih na takšen način povzročijo, da tožeča stranka (sploh če ni premožna) ustavi pregon, zaradi finančne preobremenjenosti, ki je vselej posledica sodnega postopka. Zavlačevanje postopka pa je kdaj tudi posledica zvez, ki jih imajo posamezniki s sodniki z osebami izven pravosodja ali v samem pravosodju. Težava je zopet najbolj pereča v manjših krajih in v primerih, ko je razlika v premožnosti med strankami v sporu velika. Zavlačevanje sodnega postopka ima zelo negativne vplive na finančno stanje in tudi za duševno stanje strank v postopku in je zato škoda, ki jo te osebe zaradi predolgega postopka utrpijo, ogromna, morebitna zmaga v sodnem postopku pa minimalna.  

PROTEKCIJA se velikokrat poleg zaščite posameznikov kaže tudi v namerni in krivični KRIMINALIZACIJI nedolžnih posameznikov.

KRIMINALIZACIJA NEDOLŽNIH POSAMEZNIKOV:

KRIMINALIZACIJA nedolžnih posameznikov je posebna oblika pravosodnega kriminala, ki je močno povezana s PROTEKCIJO. V Sloveniji je takšna oblika pravosodnega kriminala zelo prisotna in ima zaledje v ne transparentnosti delovanja pravosodja. S KRIMINALIZACIJO posameznikov drugi posamezniki s pomočjo pravosodja dosežejo obremenilne okoliščine proti osebam, s katerimi so v sporu. Namerna KRIMINALIZACIJA posameznikov ne obsega le pravosodja, ampak je pravosodje le (za)ključni dejavnik tega organiziranega kriminalnega dejanja. Postopek KRIMINALIZACIJE poteka prek dejanj navadnih posameznikov nasproti drugim posameznikom, ki jih (KORUMPIRAJO)  pravosodje in policija pa jih tolerirata in jih zamolčita, do INSCENIRANJA dogodkov in ponarejanja (podtikanja) dokazov, kar se izvrši tudi s pomočjo pravosodja in policije. Ta to je KRIMINALIZACIJA posameznikov močno povezana s PROTEKCIJO drugih posameznikov, saj je element PROTEKCIJE drugih posameznikov v sporu s krivično KRIMINALIZIRANIMI posamezniki, ki so z namerno KRIMINALIZACIJO obremenjeni.

Krivična KRIMINALIZACIJA posameznikov je predvsem prisotna v državnih tožilstvih in policiji, ker je tam tudi stopnja korupcije največja, transparentnost dela pa izredno majhna, če sploh kot taka obstaja. KRIMINALIZACIJE posameznikov so v teh inštitucijah pogoste tudi zaradi tega, ker ne pripeljejo do sodbe, ampak se uporabljajo kot dejavnik očrnitve ugleda posameznikov brez sodnega epiloga. Vsaka namerna in krivična KRIMINALIZACIJA, četudi sicer LAŽIRANO "dokazana" s strani skorumpiranega pravosodja, pa v javnosti povzroči občutek dejanske kriminalnosti osebe, ki je krivično KRIMINALIZIRANA. Zato, ker ima namerna KRIMINALIZACIJA nedolžnih oseb ogromne negativne psihične učinke na prizadete posameznike in jim zelo škoduje v njihovem življenju, predstavlja takšno dejanje eno najbolj krutih oblik pravosodnega kriminala, ki pa v zakonodaji ni ustrezno močno sankcionirano, to pa zaradi PROTEKCIJE v pravosodju (berite kot legalizacija pravosodnega kriminala). Težava KRIMINALIZACIJE nedolžnih oseb je še večja zato, ker oseba zaradi splošne slabe percepcije, ki se zaradi namerne KRIMINALIZACIJE ustvari o njej znotraj drugih pravosodnih organov, nima možnosti izvesti nepristransko preiskavo svojega primera, ker se jo šteje kot kriminalno osebo in se jo potisne v koš z drugimi kriminalci. Po drugi strani pa tudi pravosodje, da bi se zaščitilo pred odkritjem nepravilnosti brani krivično KRIMINALIZACIJO in krivično KRIMINALIZIRANEGA posameznika vztrajno dodatno KRIMINALIZIRA. Namerna KRIMINALIZACIJA, v kolikor oseba, ki je bila namerno KRIMINALIZIRANA želi doseči pravico, privede do vrtinca korupcije in kriminala znotraj pravosodja pri reševanju takšnega primera. V Sloveniji so takšni primeri zelo prisotni in so dokaz, da je Slovenija kljub pozitivnim besedam nekaterih ljudi še daleč od pravne države in od vladavine prava. Krivde za to lahko iščemo tudi v vrhu slovenskega pravosodja, še posebej pa v posameznih kriminalnih uradnih osebah in funkcionarjih.


OPROSTITEV KRIMINALNIH OSEB

V nasprotju s prejšnjo alinejo lahko pride tudi do primera oprostitve oseb, ki so dejansko zakrivile kaznivo dejanje. Oprostitev kriminalnih oseb je povezana z ugledom oseb v sodnem postopku. Če je obravnavana oseba v postopku zelo ugledna (in/ali bogata), bo oprostitev takšne osebe lahko v velikem številu primerov posledica zvez v pravosodju, ki pripeljejo do vseh omenjenih dejanj naštetih v zgornjih alinejah. Učinkovitost in pravičnost pravosodja se zato kaže ravno v uspešnem sankcioniranju primerov visokega (velikega) ali majhnega kriminala. Namreč, samo en človek, ki ga pravosodje zaradi tega ali onega razloga ščiti (ga ne sankcionira), lahko pripelje do organizacije večje kriminalne združbe, ki povzroči kriminal v državi. Zaradi tega je potrebno pri sojenju predvsem velikim kriminalcem (ki imajo več možnosti se izogniti kazni), pokazati več zdrave pameti, ki bi pripeljala do eliminacije le teh iz družbe. Pravosodje na žalost ni preveč sposobno reševati primerov visokega kriminala.

Razlogov zato je več.

Poleg zvez je pomemben razlog tudi več ali manj slaba zakonodaja, ki je ne glede na to, da je usklajena z EU v posameznih primerih še vedno zelo slaba.

Kratki opisi pravosodnih inštitucij in njihovega delovanja:


MINISTRSTVO ZA PRAVOSODJE REPUBLIKE SLOVENIJE:

Navedeno ministrstvo za pravosodje od leta 2007 dalje, pa tudi v sedanji sestavi v svojem resorju prikriva neštete oblike pravosodnega kriminala, za to ga ni mogoče niti pohvaliti niti mu pokloniti vere o tem, da so njegove navidezne ponujene rešitve za neštete težave, ki jih ima slovensko pravosodje tudi realne in resnične. Ministrstvo nima ustreznih programov in ne pritiska na pravosodne delavce, zlasti pa ne naredi nič v smeri reorganizacije pravosodja, opustilo je tudi vsaki svoj dolžni nadzor nad svojimi uradnimi osebami in funkcionarji. Zlasti ministrstvo ne sliši na neizogibno potrebo po reorganizaciji slovenskega pravosodja in ves čas vztraja na neverjetno slabi zakonodaji, ki ureja njegovo področje. Dobiva se vtis, da ministrstvo za pravosodje nima potrebnega koncepta za svoje nadaljnje delovanje, to pa brez dvoma izpodkopava temelje Republike Slovenije kot države in pelje v popolni kaos.  To pomeni tudi, da se pravosodno ministrstvo niti ne poskuša aktivno spopasti z ogromnimi težavami v slovenskem pravosodju. Ministrstvo za pravosodje prav tako skriva napake ki se nanaša na njega samega in sicer tako, da s zlorabo že tako slabe zakonodaje aktivno preprečuje vsako razkrivanje pravosodnega kriminala in odpravo le tega.  

Pri tem se ne sme pozabiti, da pravosodno ministrstvo prikriva resnico o pravosodnih izpitih bivših kandidatov za ta izpit (sedaj pravniški državni izpit) tako, da ignorira javnost in ji ne dovoli vpogleda v spise o pravosodnem izpitu. Na ta način ministrstvo želi aktivno prikriti dejstvo, da imajo slovenski notarji, odvetniki, državni tožilci, sodniki in državni pravobranilci z Republiko Slovenijo sklenjeno nično delovno razmerje in da tako nastopajo kot javni delavci in funkcionarji, ki to v resnici sploh niso. Za to se sumi, da pravosodni javni delavci in funkcionarji prej pravosodni goljufi, plagiatorji in šušmarji kot tisto za kar se v resnici predstavljajo. Taki sumi javnosti, pa slovenskem pravosodju in morebitnim poštenim javnim delavcem in funkcionarjem v njemu povzročajo nepopravljivo škodo, saj ih javnost že po sili razmer potiska v isti koš z drugimi pravosodnimi goljufi, plagiatorji in šušmarji, ki živijo na »jaslih« slovenskih davkoplačevalcev na katerih jih nebi smelo biti.

Med drugim je za tako stanje odgovoren sam vrh slovenskega pravosodja z mag. Goranom Klemenčičem na čelu, ki nima niti volje niti moči za to, da se v pravosodju te pereče razmere dokončno uredijo, kar kaže na to, da je vrh slovenskega pravosodja zelo obremenjen s strahom pred spremembami v pravosodju in posledično slednjemu zaradi izgube privilegijev in položajev, ki jih predstavniki vrha pravosodja imajo v slovenskem pravosodju.

VRHOVNO SODIŠČE REPUBLIKE SLOVENIJE  

Ko gre za Vrhovno sodišče Republike Slovenije v resnici gre za najvišje sodišče v državi, ki ga pestijo neštete težave, političnimi predznaki. Pri vrhovnem sodišču je potrebno iskati vzroke za tako stanje v samem vrhu tega najvišjega sodišča v državi, predvsem pa leti odgovornost na predsednika tega sodišča Branka MASLEŠO, ki niti ne skriva svoje politične pripadnosti bivši politični opciji Zvezi komunistov Jugoslavije oziroma Slovenije. Ni nobenega dvoma v to, da je tako stanje v vrhovnem sodišču idealno okolje za razvoj  PRAVOSODNEGA KRIMINALA, PROTEKCIJE IN PRAVOSODNE KORUPCIJE.  Dejstvo je namreč, da je vrhovno sodišče zelo problematično za to, ker ne podaja pravnomočnih odločb, ampak ponavadi samo razveljavi sodne postopke, ki so jih vodila nižja sodišča in na ta način omogoči nove (stare) sodne postopke na istih sodiščih in skoraj vselej pred istimi sodnimi senati nižjih sodišč.

Na ta način vrhovno sodišče omogoča, da so ponovne sodne odločitve spet v domeni istih nižjih sodišč, katerih sodni postopki so predhodno bili razveljavljeni.

Po mnenju javnosti vrhovno sodišče morajo biti pri svojem delu več angažirano in bolj skrbeti za obstoj za zdravo pravosodje Republike Slovenije kot pravne države, kar vrhovno sodišče ne počne, pa tudi nima niti nobenega namena, da bi v to smer delovalo.

VIŠJA SODIŠČA IN NJEGOVI VIŠJI SODNIKI KOT »BOGOVI«

Po mnenju javnosti je slovenski sodni aparat (pravosodje) kadrovsko preobsežen in kot taki moteč in nepotreben. Namreč Republika Slovenja ima na svojem ozemlju štiri višja sodišča (Višje sodišče v Ljubljani, Višje sodišče v Kopru, Višje sodišče v Celju in Višje sodišče v Mariboru). Za tako število višjih sodišč v Republiki Sloveniji niso izkazane nobene potrebe ampak gre za vzdrževanje preobsežnega slovenskega pravosodja in vztrajanju pri takem lahko bi rekli nevzdržnem stanju. Največja problematika višjih sodišč izvira iz dejstva, da višja sodišča izdajajo končne sodne odločbe, ki že s svojo izdajo postanejo pravnomočne, delo višjih sodnikov (tričlanskih senatov višjih sodnikov), pa je vse prej kot pravno korektno in pošteno, pri čemer je treba priznati tudi, da pri tem očitku na višjih sodiščih obstajajo določene redke izjeme, ki si ne zaslužijo take ocene slovenske javnosti.

Posebna problematika slovenskih višjih sodišč je po mnenju javnosti v tem, da se ta sodišča permanentno izogibajo v pritožbenih postopkih odločati na podlagi izsledkov dobljenih na javnih glavnih obravnavah, ki bi jih morala višja sodišča opraviti tudi v pritožbenem postopku in na ta način ugotoviti ali so njemu nižja sodišča (okrajna in okrožna) resnično opravila vse potrebno za to, da so njihove sodbe poštene in za ljudi varne ter v skladu z 6. členom Evropske konvencije o varovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin (EKČP), pa se izogibajo javnim obravnavam v svojem delu posla (pritožbenih postopkih). Višji sodniki so namreč prepričani v to, da so njihova nižja sodišča svoje delo opravila pravno korektno in pošteno, za to se v pritožbenem postopku ne spuščajo v vsebino zadev nižjih sodišč ampak le sodbe nižjih sodišč potrdijo, kar v sodnem postopku v veliki večini slovenske državljanke in državljane pripelje do hudih oškodovanj, ki imajo za posledico, da stranke v sodnih postopkih utrpijo hude težko popravljive ali celo nepopravljive posledice tako na svojem psihičnem zdravju kot na svojem premoženju.

Za dosego takih posledic za posameznike (državljane in državljanke Slovenije) je odločilna njihova nepremožnost, ki jim ne omogoča učinkovite izrabe izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočno sodbo. Taki ljudje nikoli ne pridejo do postopka varstva zakonitosti pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in do ustavne presoje svojega primera pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in nenazadnje do pravne presoje svojega primera pred ESČP, ko gre za varovanje njihovih temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki jim jih jamčita tako Ustava Republike Slovenije kot EKČP.

Tako stanje vije sodnike postavlja v položaj, da se počutijo kot »bogovi«, saj v sodnih postopkih imajo »zadnjo besedo«, ki je slovenski državljanke in državljani zaradi svoje bede v postopkih izrabe izrednih pravnih sredstev in ko gre za postopke ustavne presoje sodnih postopkov nižjih sodišč in nenazadnje ko gre za varovanje človekovih pravic pred ESČP.

OKRAJNA IN OKROŽNA SODIŠČA (NIŽJA SODIŠČA)

Nižja sodišča se razlikujejo glede na posamezne sodnike v njih. Korupcija in zveze (prijateljske, sorodstvene, politične) znotraj sodišč sta najbolj verjetni v manjših krajih, torej vseh krajih razen v Sloveniji. Taka ocena nekaj časa ni veljala za Ljubljano in Maribor, a se je v zadnjem času razširila tudi na ta dva največja kraja v Sloveniji.

Po mnenju javnosti nižja sodišča morajo delovati predvsem v skladu z Ustavo Republike Slovenije in EKČP ter v skladu z zakoni. To pomeni, da ne smejo zlorabljati svojih funkcij za pomoč komerkoli. V javnosti že dlje časa ni nobenega upanja v to, da je stanje na vseh sodiščih zadovoljivo ampak ravno nasprotno. Razmišljanje nekaterih sodnikov, da na sodišču ni pomembna (prisotna) pravica ampak denar, ni v skladu s pravno državo in je nazadnjaško razmišljanje. Takšno delovanje običajno pripelje do velikih malverzacij in nepravilnostih pri sodnih postopkih, kjer sodniki postanejo podaljšana roka kriminalu uglednih in bogatih oseb ali kriminalnih združb, teh pa je v Republiki Sloveniji iz dneva v dan vedno več.

Vzdrževanje takega stanja na nižjih (okrajnih in okrožnih) sodiščih pa predstavlja neverjetno nevarnost za propad Republike Slovenije, ki se je s takim odnosom tudi dodobra začel, ne ukrepanje pristojnih državnih organov proti takim razmeram, pa pomeni, da je vedno manj časa za rešitev Republike Slovenije in njenih državljanov pred zlorabami njenih vseh treh vej sodne oblasti, oziroma pred njenim pravosodjem.     

USTAVNO SODIŠČE REPUBLIKE SLOVENIJE

Po mnenju slovenske javnosti, se dobiva vtis, da Ustavno sodišče Republike Slovenije deluje dokaj pozitivno, vendar samo občasno in v določenih primerih, za to javnost na ustavno sodišče naslavlja svojo omejeno grajo, ne pa svoje posebne graje. Javnost meni, da je težava tega sodišča pogojena s tem, da to sodišče premočno povezano s slovensko politiko. Ker pa je politična izvolitev ustavnih sodnikov ustaljena praksa v državi, pa bi se po mnenju javnosti  moralo poskrbeti za uravnoteženo zastopanost sodnikov glede na politične afinitete, kar v Sloveniji ni primer. Javnost meni, da bi število ustavnih sodnikov moralo biti sodo za to, ker liho število ustavnih sodnikov politizira samo inštitucijo, ki zato ne more delovati konstruktivno pri vseh vprašanjih, ki jih obravnava. Namesto 8 ali 10 ustavnih sodnikov je zato nujna številka 9 ustavnih sodnikov, kot jih imamo sedaj.

Javnost meni, da je Ustavno sodišče RS celo podrejeno (zaradi političnih pritiskov) slovenski politiki, ne pa Ustavi Republike Slovenije in EKČP, kot bi v resnici moralo biti. Seveda, temu so primerne tudi odločbe ustavnega sodišča, ki so take, da jih slovensko pravosodje, pa tudi politika kot taka vedno bolj ne spoštujeta, kih zavračata in se jim zaradi takih in drugačnih političnih interesov določenih političnih posameznikov in skupin izogibata. 

DRŽAVNO TOŽILSTVO IN POLICIJA

Po mnenju slovenske javnosti državno tožilstvo in policija predstavljata največjo težavo celotnega slovenskega pravosodja. Vse oblike pravosodnega kriminala so najpogostejše ravno tam. Slovensko tožilstvo je brez dvoma v resni krizi zaradi slabega kadra, ki je pogostokrat pristranski in skorumpiran, po vrhu še posebej neodgovoren in kot taki brez kakršnega koli pravega državnega nadzora. Glede na to, da tožilci predstavljajo eno izmed odvetniških strani v postopku, ker pa vemo, da je vsaj v slovenskem pravosodju glavno delo odvetnikov laganje, podtikanje in ponarejanje resnice (odštejmo poštene odvetnike), verjetno tudi zato, ker se soočajo z lažmi, ki jih podajajo kriminalci in se zato spuščajo na njihovo raven tudi v primerih, ko nimajo opravka s kriminalci, seveda zato tudi pri tožilcih ne moremo pričakovati drugačnega (različnega) obnašanja.

Izjave nekaterih tožilcev, da so tožilci najbolj zadovoljni, če je nekdo, ki so ga ovadili, obsojen, to dokazujejo.

Tožilci pravosodje smatrajo kot igralnico, v kateri morajo zmagati.

Zanje je torej pomembna le zmaga in ne pravica. Tožilci bi zmage svoje zmage KRIMINALIZIRAJO tudi slovenske državljanke in državljane kot povsem nedolžne osebe, samo zato da ne bi izgubili v sodnem postopku. To pa je v čistem neskladju z duhom pravosodnega poklica, ki naj bi zagotavljalo pravičnost na podlagi resnice in s tem temelje pravne države, ne pa da je nekakšen poligon za laži in podtikanj. Mnogi državljanke in državljani Republike Slovenije, so se v sodnih postopkih prepričali v tako prakso tožilcev, ki uporabljajo laži in izkrivljajo resnico, zato so tudi sami na žalost izgubili zaupanje v to inštitucijo in se resnično bojijo, da bi določena resnica, ki bi jo izrekli tožilcem, ki se pretežno lažejo, lahko obremenilno vplivala nanje.

Tisti, ki postanejo žrtve pravnih spletk s strani tožilstev (in policije) več ne vedo kako ravnati v situaciji, ko zopet pridejo v stik z njimi, pa četudi samo kot priče, in to zato, ker se bojijo ponovnega pravosodnega kriminala, ki bi se lahko ponovno izvršil nad njimi.

PRAVNE SPLETKE IN PRAVOSODNI KRIMINAL

Kot posledica PROTEKCIJE, ki jih uživajo nekateri ljudje v tožilstvih, prihaja do povzročitve splošnega nezaupanja v pravosodje, za to ga dosti ljudi smatra kot gnezdišče kriminala ne pa kot inštitucijo (organizacijo), ki naj bi se borila proti njem. Enako velja za policijo, ki je povezana s tožilstvi. Povezava med tožilci in policijo je predvsem močna na relaciji kriminalistična policija-tožilstvo. Kriminalistična policija ponavadi ni uniformirana, zato pojma policija ne smemo povezovati z navadnimi policisti, ki so uniformirani in delajo na terenu, ker ti večinoma niso (tesno) povezani s tožilstvom, ali pa tudi v trenutku, ko se policijski postopek mora prenesti v tožilstvo.

PRAVOSODNI KRIMINAL IN NEPRAVNOST DRŽAVE V REGIJAH REPUBLIKE SLOVENIJE  

Pravosodni kriminal je kot po pravilu najbolj pogost v manjših, manj razvitih področjih, kjer je že kultura ljudstva takšna, da omogoča korupcijo in delovanje prek zvez. Po izsledkih društva CZPNN, so za to primeri območij, kjer je pravna kultura in pa tudi celotna družbena kultura na zelo nizki ravni na primer Dolenjska regija in ne samo ta regija, seveda pa tudi druge malomeščanske sredine niso v tem pogledu nič boljše, ali pa so zaskrbljujoče še slabše od Dolenjske. Taka ocena pred leti ni veljala za Ljubljansko področje in je to področje bilo  edino, ki bi ga lahko izpostavili kot območje, kjer je pravosodnega in drugih oblik kriminala in nepravilnosti relativno manj. To danes ne velja več, za to moramo tudi ljubljansko območje gledati z rezervo ali celo kot območje raznih oblik klasičnega in pravosodnega kriminala, ki brez dvoma krni ugled Republike Slovenije kot pravne države. Namreč, nadzor klasičnega in pravosodnega kriminala v Ljubljani je občutno manjši kot pred letih ali ga sploh ni. V ljubljanskih inštitucijah, kjer nadzora sploh ni, pa je stanje tudi sila problematično in skrajnje zaskrbljujoče. Težave s pravosodnim kriminalom in z njim povezanimi oblikami klasičnega in organiziranega kriminala ter nepravilnostmi so brez dvoma posledica decentraliziranosti pravosodnega sistema. V malomeščanskih področjih se v lokalnih družbah formirajo lokalni "oblastniki", ki pogostokrat ne delujejo v skladu s pravili in pravom ter splošno moralo.

Zveze med posamezniki in skupinami, ki jih ustvarijo skupaj z lokalnimi državnimi oblastmi, so močno zmanjšale stopnjo pravne države na teh področjih. V nadaljevanju to pomeni, da so centralne inštitucije, ki so locirane v večjih mestih (Ljubljana) ne posvečajo več zadostne mere pozornosti takšnim sredinam in nepravilnostim v njih, zato prihaja do razkoraka med splošno oceno pravnosti države, ki bazira predvsem na oceni delovanja središča, in dejansko pravnostjo države, ki je po področjih različna.

Za državo ni pomembno samo to, da so vodilni ljudje na posameznih inštitucijah neoporečni in pošteni, ampak mora biti takšna celotna garnitura državnih uslužbencev. Če le eden izmed večje skupine ne deluje po pravilih zakona ali prava ali pa če zlorablja zakon in pravo, lahko s pravosodnim kriminalom "okuži« celotno skupino ali inštitucijo, pa tudi regijo nenazadnje.

po mnenju slovenske javnosti, je pravosodni kriminal nujno potrebno preganjati kot vse druge oblike kriminala oziroma še bolj, zato ker je pravosodni kriminal posledično velikokrat legaliziran in predstavlja največjo grožnjo pravni državi, saj spodkopava njene temelje kot pravne države. Ni nobenega dvoma več v to, da pri vseh oblikah pravosodnega kriminala gre za zlorabo pravnih norm in zlorabo funkcije posebnega javnega položaja pooblaščencev pravosodne oblasti.

Slovenija je na žalost ogrožena z vsemi oblikami pravosodnega kriminala, zato je nujno proti takemu kriminalu konkretno ukrepati, saj ne zaleže več nobena poostritev nadzora nad pravosodnimi organi. Po mnenju slovenske javnosti je taka problematika zlasti izkazana v dveh segmentih in sicer v segmentu tožilstva in policije). Taka ocena javnosti pa velja za  manjša in/ali za manj družbeno razvita področja v Republiki Sloveniji.  

V zvezi s pravosodnim kriminalom in njegovim učinkovitim pregonom (in posledično sankcioniranju) je nujno sprejeti ustrezno zakonodajo, ki bi onemogočila zastaranje kaznivih dejanj, ki jih zagrešijo pravosodni pooblaščenci. Prav tako se  morajo takoj in brez odlašanja formirati institucije, ki bi nad pravosodno vejo oblasti morale zagotavljati nevtralen nadzor civilne družbe, kajti le ta, od vseh treh vej oblasti, nima neposrednega javnega nadzora in posledično instrumentov regulacije smotrne uporabe pravnih norm ali dogovorjenih družbenih norm v celoti. Po prepričanju slovenske javnosti, le to bo, zagotovilo potrebne pogoje za uveljavljanje pravne države in nadaljnji razvoj pozitivnih človekovih vrednot.

KRŠENJE TEMELJNIH ČLOVEKOVIH PRAVIC IN SVOBOŠČIN

Glede na do sedaj navedeno, pa slovenska javnost meni, da je Republika Slovenija naravnost idealno okolje za kršenje temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Slednje pa za to, ker neodgovorne in s pravosodnim kriminalom obremenjene državne institucije dejansko počnejo vse, da se te človekove pravice in svoboščine na ozemlju Slovenije dejansko kršijo. 

Temi odločilno prispev tudi "na glavo postavljen" slovenski pravni red. 

Zadnje objave

Sun, 8. Sep 2019 at 22:56

443 ogledov

KONČNO USTAVNA PRITOŽBA
Po skoraj treh letih zavlačevanja, se je Slovensko Vrhovno sodišče le skilavilo in s svojo "Sodbo v imenu ljudstva" z dne: 04.04.2019 opravilna št. I Ips 39962/2011 (V K 39962/2011) odločilo o moji zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 16.02.2017. Ker je odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije bila zame negativna, so zato nastali pogoji, ki mi dovoljujejejo vložitev ustavne pritožbe pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije, ki bo vložena v roku, to je najpozneje dne 23.10.2019, s čemer se bo utrdila nadaljnja pot za pritožbo, ki bo (če bo to potrebno) vložena pri Evropskem sodišču za človekove pravice v Strazburgu.  CZPNN

Sat, 10. Mar 2018 at 23:36

1200 ogledov

NEVERJETEN MAFIJSKI OBRAČUN MED SLOVENSKIMI SODNIKI
Na sedež društva CZPNN smo prejeli dokaj zanimivo pismo nekega gospoda, ki se v svoji vsebini glasi: I. Iz zanesljivih virov sem prejel  informacijo, da kranjska sodnica Marjeta Dvornik prijateljuje in hodi na kavo z znanim kriminalcem Dinom Lalićem, ki je bil večkrat že zaprt. To je menda znano tudi NPU. Prav ona je bila tista, ki je oprostila roparja na poštarja, čeprav je bil dobljen pri dejanju. Sodba je bila kasneje razveljavljena, krivdo pa je valila na policijo in tožilstvo. Prav ona je tudi zavrnila izročitev za tistega ruskega tajkuna, ki je bil kasneje dejansko tudi spuščen in ki ga kljub sodni  odredbi niso izročili Nemčiji, kot je bilo zahtevano. Pri njej je tudi zastarala zadeva proti močnemu nemškemu podjetniku in še kaj…….   II. Povem Vam še še, da Kranjsko  sodišče veselo krši tudi delovno pravno zakonodajo. Višje delovno in socialno sodišče je namreč že konec leta 2015 sprejelo stališče, da sodniku na ustavno zakonit način preneha službeno razmerje šele z vročitvijo obrazložene odločbe sodnega sveta, ne pa že z dnem odločitve oz. potrditve ocene na seji sodnega sveta, torej za nazaj. To v primeru mojega brata, da mu je službeno razmerje prenehalo še predno je bila odločba pravnomočna in izvršljiva, sa ga je  odjavilo iz vseh zavarovanj, torej toliko prej, še pred  vročitvijo obrazložene sodne odločbe, zoper katero je bilo šele možno vložiti pravno sredstvo. Posledično to pomeni, da mu protipravno niso izplačali zaostale plače in tudi ne zakonite odpravnine, glede nato, da sem se v nadaljuvanju  dejansko upokojil. Nezakonito stanje je kranjsko sodišče  vleklo kar naprej, čeprav je bilo jasno stališče Višjega sodišča že predhodno  znamo. S tem v zvezi bo v teh dneh podan zahtevek na kranjsko sodišče po izplačilu zaostale plače in odpravnine, vključno z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Me zanima, če bodo vztrajali na nezakoniti kršitvi, saj je slednje prekršek. V tem primeru jim seveda sledi tožba na delovno sodišče, kjer jim bodo nastali še dodatni stroški. Ki seveda ne gredo neposredno iz njihovega žepa. Vidiš, če moj brat nebi bil pravnik in zadeve ne bi našel in preštudiral, bi se mirno izmaknili obveznosti. Žalostno je to, da  je sodišče prvo, ki mora spoštovati zakonodajo in bi moralo tako ugotovljeno nezakonitost odpraviti že po uradni dolžnosti. Sicer pa je zadeva glede prenehanja sodniške funkcije že na evropskem sodišču - to je prvi primer, da sodnik toži Slovenijo. Druga zadeva, zaradi kršitve ustavnih pravic pa bo tudi kmalu vložena. Še to: Špela Koleta je ena od kandidatk za višjo sodnico v  Višjem sodišču v Ljubljani, prav tako Marjeta Dvornik. Sliši se, da naj menda nimata možnosti za napredovanje ker naj bi to mesto bilo rezervirano za za  Srečka Škerbeca. Res so pokvarjeni, zato so se znebili mojega brata, ker je bil preveč suveren in ni tulil v njihov rog. Nekaj bo že dosegel v kratkem, končni epilog pa na evropskem sodišču. Žal krivci ne bodo odgovarjali.

Wed, 10. Jan 2018 at 20:28

1280 ogledov

NEZNOSNA DVOLIČNOST SLOVENSKE POLITIKE KI BREZ DVOMA VODI K PROPADU SLOVENIJE
Sovenska politika je tako nevarno dvolična, da je zelo nevarno, da za seboj v propad ne potegne slovensle države. To je uspelo dokazati poslancu Dr. Vinku Gorenaku kar je razvidno tudi iz priložene objave v nadaljevanju.    http://nova24tv.si/slovenija/politika/govor-poslanca-gorenaka-ki-bo-sel-v-zgodovino-zakaj-ahmad-zakaj-pri-njemu-cloveski-vidik-in-pravno-dopustno-dejanje-pri-nekaj-sto-enakih-primerih-pa-ne/ Dr. Vinko Gorenak je do te mere povozil Miroslava Mira Cerarja, ki je ta zagitovo šel domov polnih gat. Če pa je Miroslav Miro Cerar karkoli po svoji materi, hvala bogu že pokojni Zdenki Cerar, utegne Dr. Vinko Gorenak končati pod streli narčenega morilca. Temu utegne slediti aretacija in zaprtje nadomestnega morilca natančno tako kot v zadevi Dr. Milka Noviča.

Sun, 7. Jan 2018 at 10:10

1500 ogledov

MALOUMNI SLOVENSKI SODNIKI IN NJIHOV KONEC (1)
Da je Slovenija čudna država pove tudi katastrofalno slabo stanje v njenem sodstvu oziroma v pravosodju kot vzporedni veji oblasti, ki je od leta 1945 delovala brez kakršnega koli resnega nadzora. To je bil tudi razlog da so se slovenski sodniki igrali s pravom in da niso dojeli "Da tisti, ki se igra s pravom, da se igra sam s seboj, s svojo državo in z njeno ureditvijo." Slednje je povzeto po bivšem in sedaj že pokojnem beograjskem odvetniku z mednarodno pravno reputacijo Filo Filoto. IGRE IN AVANTURE SLOVENSKIH SODNIKOV. Igre slovenskih sodnikov so po svoji vsebini in po svojih posledicah v resnici igre brez meja. Poleg teh iger brez meja so slovenski sodniki kot posebne sorte avanturisti v Sloveniji uprizarjali prav tako posebne sorte avanture. Ena od takih avantur je bila avantura imenovana "TRAJNI SODNIŠKI MANDAT" kar je pomenilo, da so se slovenski sodniki lahko pasli po slovenskih sodiščih do svojega sedemdesetega leta starosti. Taka avantura je imela več svojih pomenov. Eden od takih pomenov je bil ta, da so sodniki imeli zagotovljeno službo do svojega sedemdesetega leta in da so si kot nedotakljivi lahko ustvarjali kriminalno preteklost ne da bi jih kdorkoli in kadarkoli vprašal kaj delajo ali jih opozoril na to, da trga ne smejo početi. S trajniškim sodniškim mandatom so si slovenski sodniki poleg trajne sodniške funkcije zagotovili tudi čas v katerem so lahko njihovi potomci (sinovi in hčere) dokončali visoko izobrazbo in tako izpolnili pogoje za službovanje v slovenskih sodiščih. S tem se je nadaljevala "okupacija" sodišč, ki jih je okupira slovenska skorumpirana sodniška svojat. Vse te igrice in avanture slovenskih sodnikov sta organizirala in vodila Slovenski sodnisvet in Vrhovno sodišče Republike Slovenije z vrlim vrhovnim sodnikom Brankom Maslešo na čelu. Šele po tem, pa na vrsto pridejo nižji sodnice in sodniki, ki se jih od konca leta 2007 sumi, da niso izpolnili vseh pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo, ki jih predvideva 8. člen Zakona o sodniški službi in da posledično temu sploh niso sodniki. Položaj teh oseb, ki se žažno izdajajo kot sodniki, pa naj bi ustrezal  pravosodnim goljufom, plagiatorjem in sodnim šušmarjem. Utemeljitev za slednjo navedbo pa dobimo v dejstvu, da so slovenski sodniki preko Sodnega sveta in slovenske politike (Državni zbor Republike Slovenije) ter Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z Republiko Slovenijo sklenili nično delovno razmerje.   Se nadaljuje  

Sun, 24. Sep 2017 at 20:30

2926 ogledov

KAKO SO ME DEJANSKO IZGNALI IZ SLOVENIJE
Dne 25.12.2016 so me izgnali iz Slovenije čeprav sem se iz Slovenije navedenega dne uradno izselil v  tujino. Do moje izselitve je prišlo po dolgoletnih hudih pritiskov, ki jih je name in na moje člane družine vršila slovenska oblast. Navajam celo vrsto vprašanj, ki jih je uradna oseba Upravne enote v Radovljici z imenom Irena Likar dne 21.12.2011 protipravno zastavljala članom moje držine, kar je bilo odločilnega pomena za to, da sem se iz Slovenije začasno izselil. Uradna oseba Upravne enote v Radovljici pr zaslišanjučlanov moje družine je pri svojem delu ves čas dajala vtis, da se je za tako delo (zaslišanje) verzirala v kakšni fašistični oziroma nacistični šoli tretjega nemškega rajha. Moji člani družine so bili mučeni z sledečimi vprašanji:   Ali veste na katerem naslovu Rade Stanić dejansko živi in kako to veste ? Kdo je lastnik nepremičnine na naslovu kjer živite ? Kdaj se je izselil z naslova na katerem živite ? Ali veste, če se namerava kdaj vrniti na ta naslov ? Ali imata kot zakonca kakšne stike, se vidita, slišita in kje ? Ali veste kje se Rade Stanić zadržuje, kje prespi ? Ali veste na katerem naslovu prejema pošto in uradna pisanja ? Ali ima na naslovu Alpska crsta 62, Lesce urejene bivalne prostore (sanitarije, kuhinjo, ....) ? Ali je na naslovu Alpska cesta 62, lastnik stanovanja oz. nepremičnine ? Ali ima za najem prostorov na Alpski cesti 62, Lesce sklenjeno najemno pogodbo in s kom ? Ali veste kje Rade Stanić dela oz. kje je zaposlen ? Ali sta še vedno poročena ali sta v ločitvenem postopku ? Ali ima stanić s sinom kakšne stike ? Ali ima na svoje ime izdano kakšno položnico na naslov kje živita ? Ali veste kje ima svoje osebne predmete (obleko, obutev, higijena, dokumenti) ? Ali se gdaj vrača in prespi na naslovu kjer živite ? Ali poznate koga, ki bi več vedel povedati o prebivališču Radeta Stanića ? Ali ima avto ? Ali mu pokojnino prinese poštar ? Ali veste čew se je odselil v tujino ali je v Sloveniji ? Ali imate v zvezi s tem sami kaj dodati ? Takih fašističnih vprašanj člani moje družine niso mogli izdržati več. Se nadaljuje.

Sun, 13. Aug 2017 at 01:13

2030 ogledov

Sodni mlini KOT JARA KAČA PETNAJST LET STARA SODNA ZGODBA DOBIVA NOVA IN NOVA POGLAVJA
Sodni mlini KOT JARA KAČA PETNAJST LET STARA SODNA ZGODBA DOBIVA NOVA IN NOVA POGLAVJA Nikar ne pišite svojemu sodniku! Rade Stanić trdi, da obstaja utemeljen sum, da številni sodniki sploh nimajo pravosodnega izpita ali pa da so ta izpit pridobili mimo zakona o pravniškem državnem izpitu Ciril Brajer Najprej ga preganjajo rubežniki, enega ukroti, saj izgubi licenco. Loti se ga policija, razkrinka jo in postavi na laž. Sodišča ga vendarle obsodijo, potem ga sodišča zaprejo, končno ga sodišča še tožijo, da jih je užalil. Po tem te res zamika obiskat glavno obravnavo na sodišču. Prideš vljudno, četrt ure pred napovedanim začetkom. Tudi zato, ker si slišal, da v dvorano spustijo le deset »pripadnikov zainteresirane javnosti«. Varnostnik te odslovi, da si prezgodaj, čakati moraš zunaj. Greš nazaj ven, tam pa že gneča. Spuščati začnejo pet minut pred zdajci, počasi, zelo počasi. Vsak mora izprazniti žepe, vzeti ključ, mobilni telefon shraniti v omarico, po pregledu predmete spet strpati v žepe, skozi rentgen, ta zapiska, pregled z ročnim detektorjem… Ko je še minuta do začetka obravnave, varnostniki oznanijo, da nihče več ne more naprej, saj se na sodišče zamujati ne sme! Le sedmim je uspelo. Počakaš torej debeli dve uri, da izveš, da se je glavna obravnava prekinila in se nadaljuje. Rade Stanić nam razgrne dokumente: »Trije sodniki za nobeno ceno niso hoteli ugotoviti, da se proti meni vodijo nameščeni kazenski postopki. Milena Jazbec Lamut, Marjeta Švab Širok in Mitja Šinkovec so zato izdali sklep, ki je posodi dvignil pokrovko. Vsem trem sem napisal pismo.« Zdaj vas torej tožijo zaradi pisma. Kaj za vraga pa ste jim napisali? »Da se delajo norca iz mene kot nekakšnega obdolženca in za to prejemajo plače iz davkoplačevalskega denarja. Da obstaja utemeljeni sum, da nimajo pravniškega državnega izpita ali pa so ga pridobili v nasprotju z določili zakona o pravniškem državnem izpitu. Da zlorabljajo kazensko zakonodajo kot zločinsko sredstvo za zatiranje slovenskega naroda, kar se da enačiti s fašistično teorijo o zatiranju ljudstva.« No ja, ravno razveselilo jih tole verjetno ni. »Seveda jih ni, ne vem pa, zakaj me tožijo, ker da so osebno razžaljeni, čeprav gre v mojem pismu za kritiko sodišča in njihovega delovanja v tem sklopu.« Ne tožijo vas oni, preganja vas tožilstvo. »Drži, obtožni predlog je okrožno državno tožilstvo iz Ljubljane vložilo pri kazenskem oddelku okrajnega sodišča v Ljubljani. S pismi onim trem sodnikom, ki so dali predlog za pregon, naj bi storil tri kazniva dejanja razžalitve. Tožilstvo pa zame terja enotno kazen.« O naših sodiščih Sliši se komaj verjetno, a gre za zgodbo, ki se vleče 15 let. »Res je, oktobra 2001 je pred moje poslovne prostore v Radovljici prikorakal zdaj že nekdanji izvršitelj Zvonko Zorč. V času, ko sem bil z bolnim otrokom v zdravstvenem domu v Radovljici, je vlomil v poslovni prostor in neznano kam odpeljal celotno poslovno dokumentacijo gospodarske družbe. Prostore je zaplombiral in mi onemogočil vstop, delo, poslovanje. Načrtno se je lotil mojih podjetij, tudi tistih, ki z dolgom in rubežem niso imela nič opraviti.« Takrat ste vi vlagali kazenske ovadbe? »Seveda, proti rubežniku Zorču. Preiskovalna sodnica Metka Rađenović je sprožila preiskavo, a ga je povsem razbremenila, da je lahko on mene ovadil zaradi krive ovadbe. Prišla je v roke kranjski okrajni sodnici Nevenki Hafner Kopač, ki pa se je iz tega postopka izločila, in zadeva je bila prenesena na okrajno sodišče v Škofja Loki. Na koncu je pristala na višjem sodišču v Ljubljani, v rokah dveh sodnic in sodnika, ki me zdaj preganjajo.« Očitno so se tudi ti postavili na rubežnikovo stran. Toda Zorč je licenco izgubil? »Res jo je, a ti sodniki so vendarle prikrili njegovo zločinsko početje, vlom, krajo, vsa kazniva dejanja. Vse skupaj so vlekli do zastaranja.« Tu prideva do vzroka vašega pisma. »Ki je v bistvu naslovljeno na vse naše sodstvo. Predvsem očitek o tem, da obstaja utemeljeni sum, da mnogi sodniki sploh nimajo pravosodnega izpita ali pa da so ta izpit pridobili mimo zakona o pravniškem državnem izpitu. Hoteli so me narediti kar za duševnega bolnika, mi določili sodnega izvedenca psihiatrične stroke, pa sem pogovor z njim zavrnil.« Niste s tem tvegali? »Ah, saj jim je vsem le za lahek zaslužek. Izvedenec je preprosto segel v predal, potegnil iz njega svoje ugotovitve iz leta 2009, ko pa sva se pogovarjala, me je označil za moteno osebnost na področju spoštovanja avtoritet in dogovorjenih družbenih norm. To 'izvedensko mnenje' je poslal okrajnemu sodišču v Ljubljani. Ko sem ga na glavni obravnavi vprašal, na kakšni osnovi je prišel do tega, ni znal odgovoriti. Verjetno bo zato ovaden.« Za pravico za rešetke Poučno branje torej, vsaj o tem, zakaj imamo sodne zaostanke. Petnajst let stara, čisto preprosta zgodba ima meandrov več kot reka skozi močvaro in dobiva nove in nove okljuke. Eden ga je pripeljal v zapor. »Več kot sto posameznikov se je javilo, da so posojila z nejasnimi pogodbenimi obveznostmi najemali v Avstriji. Tja jih odpeljejo posredniki, vračila posojil so zaradi visokih obresti nerazumno visoka in na prvi pogled dobri posli postanejo usodne tragedije. Pojavi se kup poslovnih in družinskih vezi, od banke do odvetništva, ki na posle te vrste vržejo senco resnega dvoma. Na prvi pogled je vse zakonito, žrtev pa tako prinesejo okoli, da gre na koncu na beraško palico. Posodijo ti 100, vrneš 200, dolžan pa si jim še 1000. Ker si za posojilo zastavil vse premoženje, te ženejo pred sodnike in s pomočjo odvetnikov, notarjev, cenilcev, policistov in sodišč te izmolzejo do konca.« Med žrtvami je bil tudi Peter Benedičič, mesar, ki je posle gradil s posojili Posojilnice Bank Borovlje. Jamstvo je bila hiša in zemlja te družine, kar je zaskominalo goljufive bankirje in kupljene odvetnike. Sesuli so Petrov posel, ker ni zmogel odplačati dolgov, je bil obsojen kot goljuf, čeprav je psihiatrična stroka ocenila, da prostodušni poštenjak ni ne umsko, ne čustveno, ne izobrazbeno sposoben očitanih dejanj. Dobil je leto in mesec zapora, ki pa ga nikoli ni odsedel zaradi zastaranja. Policija ga nikoli ni našla, mi pa zlahka, v Psihiatrični bolnišnici Begunje. Policisti in tožilci so krivdo obesili Radetu Staniću, češ da je Petra skrival. Poldrugi mesec zapora je tudi res odsedel, čeprav nam je prav on povedal, da ga lahko najdemo doma ali na psihiatriji, in smo tudi ga. Torej njegov bes na pravno državo, izrazoslovje gor, izrazoslovje dol, ni ravno neutemeljen. Koga toži več sodnikov Rade Stanić ni edini, ki mu dopisovanje s sodniki in tožilci dela težave. Boris Rančigaj se je s sodnimi mlini začel boriti daljnega leta 1979. Zatrdil nam je, da ta država ni pravna niti za vse bogate, kaj šele za siromake, kakršen je on. Začelo se je z nepomembnim delovnim sporom in ker ga sodišča niso znala hitro ter učinkovito končati, je postalo res kruto: »Nekateri sodniki so zlorabili svoj službeni položaj, da so zaščitili svoje kolege. Dokazal sem, da so v postopku zavestno uporabljali ponarejeno dokumentacijo oziroma zdravstvene dokumente tuje osebe. A ker vrana vrani ne izkljuje oči, teh svojih dokazov v treh desetletjih preprosto ne morem uporabiti, ker so sodniki zanje gluhi in slepi.«Ker sodniki niso znali rešiti preprostega delovnega spora, so se mu kajpak zamerili. Še bolj pa se je on zameril sodnikom, ko jim je sporočil, kaj si misli o njih: »Tožilstvo je sicer umaknilo obtožbo, ki jo je proti meni vložil užaljeni predsednik ljubljanskega višjega sodišča Jernej Potočar, obtožni predlog je dobilo moje pismo takrat sodniku Alešu Zalarju. V njem naj bi žalil še sodnike Gojka Jelenca, Aljošo Rupla, Gordano Ristin in Antona Pavlina. Preganja me tudi Margareta Lunder, ker da sem jo obrekoval. Sodnica višjega delovnega in socialnega sodišča Irena Kosmač Zupančič se je čutila užaljeno zaradi moje vloge na to sodišče. Tožila me je tudi tožilka Dragica Završnik, ki naj bi jo razžalil kot 'staro znanko iz enoumnega sistema'.« Trn v peti Rade Stanić vodi Civilno združenje za pravičnost, napredek in nadzor, ki deluje osem let in ima nekaj tisoč članov, ki se borijo za varovanje temeljih človekovih pravic in svoboščin. Lotili so se že bank, zavarovalnic, odvetnikov, sodnikov, rubežnikov, vsem so trn v peti. Pred parlamentom so priredili nekaj protestov. Zdaj so, kaj hujšega, začeli brskati, koliko sodnikov dela in sodi brez pravosodnega izpita oziroma brez pravniškega državnega izpita. Dokazujejo, da večina sodnikov noče ali ne more dokazati svoje najvišje zahtevane stopnje profesionalnosti. Takim sodnikom pravijo pravosodni šušmarji, ki so krivi za največ nestrokovnosti, korupcije, goljufij… Rade Stanić: »Ni in ne more biti naključje, da so prav sodniki, ki me preganjajo na različnih stopnjah, na seznamu tistih, katerih strokovnost naše društvo preverja.« Foto: Thinkstock

Zadnji komentarji

Društvo CZPNN

2018-01-25 14:57:53


Vika hvala

Prijatelji

Miran  PetermanAni  Bidar osebni blogFeri LainščekLaščan ZlatorogAna Koswoodicinvestment CompanyDamjan GorenščekVili KovačičBožo žabjekAco MitrovicKlavdija Zebecsanja barnaBarbara KolmaničMateja SircaAzra .Klavdija HitiRoman VodebErnest SkrjanecTrenutek .rastko plohlMaja RadinBojan  AhlinVika  JelenBranko GaberAndres Zoran    IvanovicFranc JazbinsekBojan MehleStoyan Svet

NAJBOLJ OBISKANO

SLOVENIJA - PRAVOSODNI KRIMINAL