Po skoraj treh letih zavlačevanja, se je Slovensko Vrhovno sodišče le skilavilo in s svojo "Sodbo v imenu ljudstva" z dne: 04.04.2019 opravilna št. I Ips 39962/2011 (V K 39962/2011) odločilo o moji zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 16.02.2017. Ker je odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije bila zame negativna, so zato nastali pogoji, ki mi dovoljujejejo vložitev ustavne pritožbe pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije, ki bo vložena v roku, to je najpozneje dne 23.10.2019, s čemer se bo utrdila nadaljnja pot za pritožbo, ki bo (če bo to potrebno) vložena pri Evropskem sodišču za človekove pravice v Strazburgu.  CZPNN

Na sedež društva CZPNN smo prejeli dokaj zanimivo pismo nekega gospoda, ki se v svoji vsebini glasi: I. Iz zanesljivih virov sem prejel  informacijo, da kranjska sodnica Marjeta Dvornik prijateljuje in hodi na kavo z znanim kriminalcem Dinom Lalićem, ki je bil večkrat že zaprt. To je menda znano tudi NPU. Prav ona je bila tista, ki je oprostila roparja na poštarja, čeprav je bil dobljen pri dejanju. Sodba je bila kasneje razveljavljena, krivdo pa je valila na policijo in tožilstvo. Prav ona je tudi zavrnila izročitev za tistega ruskega tajkuna, ki je bil kasneje dejansko tudi spuščen in ki ga kljub sodni  odredbi niso izročili Nemčiji, kot je bilo zahtevano. Pri njej je tudi zastarala zadeva proti močnemu nemškemu podjetniku in še kaj…….   II. Povem Vam še še, da Kranjsko  sodišče veselo krši tudi delovno pravno zakonodajo. Višje delovno in socialno sodišče je namreč že konec leta 2015 sprejelo stališče, da sodniku na ustavno zakonit način preneha službeno razmerje šele z vročitvijo obrazložene odločbe sodnega sveta, ne pa že z dnem odločitve oz. potrditve ocene na seji sodnega sveta, torej za nazaj. To v primeru mojega brata, da mu je službeno razmerje prenehalo še predno je bila odločba pravnomočna in izvršljiva, sa ga je  odjavilo iz vseh zavarovanj, torej toliko prej, še pred  vročitvijo obrazložene sodne odločbe, zoper katero je bilo šele možno vložiti pravno sredstvo. Posledično to pomeni, da mu protipravno niso izplačali zaostale plače in tudi ne zakonite odpravnine, glede nato, da sem se v nadaljuvanju  dejansko upokojil. Nezakonito stanje je kranjsko sodišče  vleklo kar naprej, čeprav je bilo jasno stališče Višjega sodišča že predhodno  znamo. S tem v zvezi bo v teh dneh podan zahtevek na kranjsko sodišče po izplačilu zaostale plače in odpravnine, vključno z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Me zanima, če bodo vztrajali na nezakoniti kršitvi, saj je slednje prekršek. V tem primeru jim seveda sledi tožba na delovno sodišče, kjer jim bodo nastali še dodatni stroški. Ki seveda ne gredo neposredno iz njihovega žepa. Vidiš, če moj brat nebi bil pravnik in zadeve ne bi našel in preštudiral, bi se mirno izmaknili obveznosti. Žalostno je to, da  je sodišče prvo, ki mora spoštovati zakonodajo in bi moralo tako ugotovljeno nezakonitost odpraviti že po uradni dolžnosti. Sicer pa je zadeva glede prenehanja sodniške funkcije že na evropskem sodišču - to je prvi primer, da sodnik toži Slovenijo. Druga zadeva, zaradi kršitve ustavnih pravic pa bo tudi kmalu vložena. Še to: Špela Koleta je ena od kandidatk za višjo sodnico v  Višjem sodišču v Ljubljani, prav tako Marjeta Dvornik. Sliši se, da naj menda nimata možnosti za napredovanje ker naj bi to mesto bilo rezervirano za za  Srečka Škerbeca. Res so pokvarjeni, zato so se znebili mojega brata, ker je bil preveč suveren in ni tulil v njihov rog. Nekaj bo že dosegel v kratkem, končni epilog pa na evropskem sodišču. Žal krivci ne bodo odgovarjali.

Sovenska politika je tako nevarno dvolična, da je zelo nevarno, da za seboj v propad ne potegne slovensle države. To je uspelo dokazati poslancu Dr. Vinku Gorenaku kar je razvidno tudi iz priložene objave v nadaljevanju.    http://nova24tv.si/slovenija/politika/govor-poslanca-gorenaka-ki-bo-sel-v-zgodovino-zakaj-ahmad-zakaj-pri-njemu-cloveski-vidik-in-pravno-dopustno-dejanje-pri-nekaj-sto-enakih-primerih-pa-ne/ Dr. Vinko Gorenak je do te mere povozil Miroslava Mira Cerarja, ki je ta zagitovo šel domov polnih gat. Če pa je Miroslav Miro Cerar karkoli po svoji materi, hvala bogu že pokojni Zdenki Cerar, utegne Dr. Vinko Gorenak končati pod streli narčenega morilca. Temu utegne slediti aretacija in zaprtje nadomestnega morilca natančno tako kot v zadevi Dr. Milka Noviča.

Da je Slovenija čudna država pove tudi katastrofalno slabo stanje v njenem sodstvu oziroma v pravosodju kot vzporedni veji oblasti, ki je od leta 1945 delovala brez kakršnega koli resnega nadzora. To je bil tudi razlog da so se slovenski sodniki igrali s pravom in da niso dojeli "Da tisti, ki se igra s pravom, da se igra sam s seboj, s svojo državo in z njeno ureditvijo." Slednje je povzeto po bivšem in sedaj že pokojnem beograjskem odvetniku z mednarodno pravno reputacijo Filo Filoto. IGRE IN AVANTURE SLOVENSKIH SODNIKOV. Igre slovenskih sodnikov so po svoji vsebini in po svojih posledicah v resnici igre brez meja. Poleg teh iger brez meja so slovenski sodniki kot posebne sorte avanturisti v Sloveniji uprizarjali prav tako posebne sorte avanture. Ena od takih avantur je bila avantura imenovana "TRAJNI SODNIŠKI MANDAT" kar je pomenilo, da so se slovenski sodniki lahko pasli po slovenskih sodiščih do svojega sedemdesetega leta starosti. Taka avantura je imela več svojih pomenov. Eden od takih pomenov je bil ta, da so sodniki imeli zagotovljeno službo do svojega sedemdesetega leta in da so si kot nedotakljivi lahko ustvarjali kriminalno preteklost ne da bi jih kdorkoli in kadarkoli vprašal kaj delajo ali jih opozoril na to, da trga ne smejo početi. S trajniškim sodniškim mandatom so si slovenski sodniki poleg trajne sodniške funkcije zagotovili tudi čas v katerem so lahko njihovi potomci (sinovi in hčere) dokončali visoko izobrazbo in tako izpolnili pogoje za službovanje v slovenskih sodiščih. S tem se je nadaljevala "okupacija" sodišč, ki jih je okupira slovenska skorumpirana sodniška svojat. Vse te igrice in avanture slovenskih sodnikov sta organizirala in vodila Slovenski sodnisvet in Vrhovno sodišče Republike Slovenije z vrlim vrhovnim sodnikom Brankom Maslešo na čelu. Šele po tem, pa na vrsto pridejo nižji sodnice in sodniki, ki se jih od konca leta 2007 sumi, da niso izpolnili vseh pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo, ki jih predvideva 8. člen Zakona o sodniški službi in da posledično temu sploh niso sodniki. Položaj teh oseb, ki se žažno izdajajo kot sodniki, pa naj bi ustrezal  pravosodnim goljufom, plagiatorjem in sodnim šušmarjem. Utemeljitev za slednjo navedbo pa dobimo v dejstvu, da so slovenski sodniki preko Sodnega sveta in slovenske politike (Državni zbor Republike Slovenije) ter Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z Republiko Slovenijo sklenili nično delovno razmerje.   Se nadaljuje  

Dne 25.12.2016 so me izgnali iz Slovenije čeprav sem se iz Slovenije navedenega dne uradno izselil v  tujino. Do moje izselitve je prišlo po dolgoletnih hudih pritiskov, ki jih je name in na moje člane družine vršila slovenska oblast. Navajam celo vrsto vprašanj, ki jih je uradna oseba Upravne enote v Radovljici z imenom Irena Likar dne 21.12.2011 protipravno zastavljala članom moje držine, kar je bilo odločilnega pomena za to, da sem se iz Slovenije začasno izselil. Uradna oseba Upravne enote v Radovljici pr zaslišanjučlanov moje družine je pri svojem delu ves čas dajala vtis, da se je za tako delo (zaslišanje) verzirala v kakšni fašistični oziroma nacistični šoli tretjega nemškega rajha. Moji člani družine so bili mučeni z sledečimi vprašanji:   Ali veste na katerem naslovu Rade Stanić dejansko živi in kako to veste ? Kdo je lastnik nepremičnine na naslovu kjer živite ? Kdaj se je izselil z naslova na katerem živite ? Ali veste, če se namerava kdaj vrniti na ta naslov ? Ali imata kot zakonca kakšne stike, se vidita, slišita in kje ? Ali veste kje se Rade Stanić zadržuje, kje prespi ? Ali veste na katerem naslovu prejema pošto in uradna pisanja ? Ali ima na naslovu Alpska crsta 62, Lesce urejene bivalne prostore (sanitarije, kuhinjo, ....) ? Ali je na naslovu Alpska cesta 62, lastnik stanovanja oz. nepremičnine ? Ali ima za najem prostorov na Alpski cesti 62, Lesce sklenjeno najemno pogodbo in s kom ? Ali veste kje Rade Stanić dela oz. kje je zaposlen ? Ali sta še vedno poročena ali sta v ločitvenem postopku ? Ali ima stanić s sinom kakšne stike ? Ali ima na svoje ime izdano kakšno položnico na naslov kje živita ? Ali veste kje ima svoje osebne predmete (obleko, obutev, higijena, dokumenti) ? Ali se gdaj vrača in prespi na naslovu kjer živite ? Ali poznate koga, ki bi več vedel povedati o prebivališču Radeta Stanića ? Ali ima avto ? Ali mu pokojnino prinese poštar ? Ali veste čew se je odselil v tujino ali je v Sloveniji ? Ali imate v zvezi s tem sami kaj dodati ? Takih fašističnih vprašanj člani moje družine niso mogli izdržati več. Se nadaljuje.

Sodni mlini KOT JARA KAČA PETNAJST LET STARA SODNA ZGODBA DOBIVA NOVA IN NOVA POGLAVJA Nikar ne pišite svojemu sodniku! Rade Stanić trdi, da obstaja utemeljen sum, da številni sodniki sploh nimajo pravosodnega izpita ali pa da so ta izpit pridobili mimo zakona o pravniškem državnem izpitu Ciril Brajer Najprej ga preganjajo rubežniki, enega ukroti, saj izgubi licenco. Loti se ga policija, razkrinka jo in postavi na laž. Sodišča ga vendarle obsodijo, potem ga sodišča zaprejo, končno ga sodišča še tožijo, da jih je užalil. Po tem te res zamika obiskat glavno obravnavo na sodišču. Prideš vljudno, četrt ure pred napovedanim začetkom. Tudi zato, ker si slišal, da v dvorano spustijo le deset »pripadnikov zainteresirane javnosti«. Varnostnik te odslovi, da si prezgodaj, čakati moraš zunaj. Greš nazaj ven, tam pa že gneča. Spuščati začnejo pet minut pred zdajci, počasi, zelo počasi. Vsak mora izprazniti žepe, vzeti ključ, mobilni telefon shraniti v omarico, po pregledu predmete spet strpati v žepe, skozi rentgen, ta zapiska, pregled z ročnim detektorjem… Ko je še minuta do začetka obravnave, varnostniki oznanijo, da nihče več ne more naprej, saj se na sodišče zamujati ne sme! Le sedmim je uspelo. Počakaš torej debeli dve uri, da izveš, da se je glavna obravnava prekinila in se nadaljuje. Rade Stanić nam razgrne dokumente: »Trije sodniki za nobeno ceno niso hoteli ugotoviti, da se proti meni vodijo nameščeni kazenski postopki. Milena Jazbec Lamut, Marjeta Švab Širok in Mitja Šinkovec so zato izdali sklep, ki je posodi dvignil pokrovko. Vsem trem sem napisal pismo.« Zdaj vas torej tožijo zaradi pisma. Kaj za vraga pa ste jim napisali? »Da se delajo norca iz mene kot nekakšnega obdolženca in za to prejemajo plače iz davkoplačevalskega denarja. Da obstaja utemeljeni sum, da nimajo pravniškega državnega izpita ali pa so ga pridobili v nasprotju z določili zakona o pravniškem državnem izpitu. Da zlorabljajo kazensko zakonodajo kot zločinsko sredstvo za zatiranje slovenskega naroda, kar se da enačiti s fašistično teorijo o zatiranju ljudstva.« No ja, ravno razveselilo jih tole verjetno ni. »Seveda jih ni, ne vem pa, zakaj me tožijo, ker da so osebno razžaljeni, čeprav gre v mojem pismu za kritiko sodišča in njihovega delovanja v tem sklopu.« Ne tožijo vas oni, preganja vas tožilstvo. »Drži, obtožni predlog je okrožno državno tožilstvo iz Ljubljane vložilo pri kazenskem oddelku okrajnega sodišča v Ljubljani. S pismi onim trem sodnikom, ki so dali predlog za pregon, naj bi storil tri kazniva dejanja razžalitve. Tožilstvo pa zame terja enotno kazen.« O naših sodiščih Sliši se komaj verjetno, a gre za zgodbo, ki se vleče 15 let. »Res je, oktobra 2001 je pred moje poslovne prostore v Radovljici prikorakal zdaj že nekdanji izvršitelj Zvonko Zorč. V času, ko sem bil z bolnim otrokom v zdravstvenem domu v Radovljici, je vlomil v poslovni prostor in neznano kam odpeljal celotno poslovno dokumentacijo gospodarske družbe. Prostore je zaplombiral in mi onemogočil vstop, delo, poslovanje. Načrtno se je lotil mojih podjetij, tudi tistih, ki z dolgom in rubežem niso imela nič opraviti.« Takrat ste vi vlagali kazenske ovadbe? »Seveda, proti rubežniku Zorču. Preiskovalna sodnica Metka Rađenović je sprožila preiskavo, a ga je povsem razbremenila, da je lahko on mene ovadil zaradi krive ovadbe. Prišla je v roke kranjski okrajni sodnici Nevenki Hafner Kopač, ki pa se je iz tega postopka izločila, in zadeva je bila prenesena na okrajno sodišče v Škofja Loki. Na koncu je pristala na višjem sodišču v Ljubljani, v rokah dveh sodnic in sodnika, ki me zdaj preganjajo.« Očitno so se tudi ti postavili na rubežnikovo stran. Toda Zorč je licenco izgubil? »Res jo je, a ti sodniki so vendarle prikrili njegovo zločinsko početje, vlom, krajo, vsa kazniva dejanja. Vse skupaj so vlekli do zastaranja.« Tu prideva do vzroka vašega pisma. »Ki je v bistvu naslovljeno na vse naše sodstvo. Predvsem očitek o tem, da obstaja utemeljeni sum, da mnogi sodniki sploh nimajo pravosodnega izpita ali pa da so ta izpit pridobili mimo zakona o pravniškem državnem izpitu. Hoteli so me narediti kar za duševnega bolnika, mi določili sodnega izvedenca psihiatrične stroke, pa sem pogovor z njim zavrnil.« Niste s tem tvegali? »Ah, saj jim je vsem le za lahek zaslužek. Izvedenec je preprosto segel v predal, potegnil iz njega svoje ugotovitve iz leta 2009, ko pa sva se pogovarjala, me je označil za moteno osebnost na področju spoštovanja avtoritet in dogovorjenih družbenih norm. To 'izvedensko mnenje' je poslal okrajnemu sodišču v Ljubljani. Ko sem ga na glavni obravnavi vprašal, na kakšni osnovi je prišel do tega, ni znal odgovoriti. Verjetno bo zato ovaden.« Za pravico za rešetke Poučno branje torej, vsaj o tem, zakaj imamo sodne zaostanke. Petnajst let stara, čisto preprosta zgodba ima meandrov več kot reka skozi močvaro in dobiva nove in nove okljuke. Eden ga je pripeljal v zapor. »Več kot sto posameznikov se je javilo, da so posojila z nejasnimi pogodbenimi obveznostmi najemali v Avstriji. Tja jih odpeljejo posredniki, vračila posojil so zaradi visokih obresti nerazumno visoka in na prvi pogled dobri posli postanejo usodne tragedije. Pojavi se kup poslovnih in družinskih vezi, od banke do odvetništva, ki na posle te vrste vržejo senco resnega dvoma. Na prvi pogled je vse zakonito, žrtev pa tako prinesejo okoli, da gre na koncu na beraško palico. Posodijo ti 100, vrneš 200, dolžan pa si jim še 1000. Ker si za posojilo zastavil vse premoženje, te ženejo pred sodnike in s pomočjo odvetnikov, notarjev, cenilcev, policistov in sodišč te izmolzejo do konca.« Med žrtvami je bil tudi Peter Benedičič, mesar, ki je posle gradil s posojili Posojilnice Bank Borovlje. Jamstvo je bila hiša in zemlja te družine, kar je zaskominalo goljufive bankirje in kupljene odvetnike. Sesuli so Petrov posel, ker ni zmogel odplačati dolgov, je bil obsojen kot goljuf, čeprav je psihiatrična stroka ocenila, da prostodušni poštenjak ni ne umsko, ne čustveno, ne izobrazbeno sposoben očitanih dejanj. Dobil je leto in mesec zapora, ki pa ga nikoli ni odsedel zaradi zastaranja. Policija ga nikoli ni našla, mi pa zlahka, v Psihiatrični bolnišnici Begunje. Policisti in tožilci so krivdo obesili Radetu Staniću, češ da je Petra skrival. Poldrugi mesec zapora je tudi res odsedel, čeprav nam je prav on povedal, da ga lahko najdemo doma ali na psihiatriji, in smo tudi ga. Torej njegov bes na pravno državo, izrazoslovje gor, izrazoslovje dol, ni ravno neutemeljen. Koga toži več sodnikov Rade Stanić ni edini, ki mu dopisovanje s sodniki in tožilci dela težave. Boris Rančigaj se je s sodnimi mlini začel boriti daljnega leta 1979. Zatrdil nam je, da ta država ni pravna niti za vse bogate, kaj šele za siromake, kakršen je on. Začelo se je z nepomembnim delovnim sporom in ker ga sodišča niso znala hitro ter učinkovito končati, je postalo res kruto: »Nekateri sodniki so zlorabili svoj službeni položaj, da so zaščitili svoje kolege. Dokazal sem, da so v postopku zavestno uporabljali ponarejeno dokumentacijo oziroma zdravstvene dokumente tuje osebe. A ker vrana vrani ne izkljuje oči, teh svojih dokazov v treh desetletjih preprosto ne morem uporabiti, ker so sodniki zanje gluhi in slepi.«Ker sodniki niso znali rešiti preprostega delovnega spora, so se mu kajpak zamerili. Še bolj pa se je on zameril sodnikom, ko jim je sporočil, kaj si misli o njih: »Tožilstvo je sicer umaknilo obtožbo, ki jo je proti meni vložil užaljeni predsednik ljubljanskega višjega sodišča Jernej Potočar, obtožni predlog je dobilo moje pismo takrat sodniku Alešu Zalarju. V njem naj bi žalil še sodnike Gojka Jelenca, Aljošo Rupla, Gordano Ristin in Antona Pavlina. Preganja me tudi Margareta Lunder, ker da sem jo obrekoval. Sodnica višjega delovnega in socialnega sodišča Irena Kosmač Zupančič se je čutila užaljeno zaradi moje vloge na to sodišče. Tožila me je tudi tožilka Dragica Završnik, ki naj bi jo razžalil kot 'staro znanko iz enoumnega sistema'.« Trn v peti Rade Stanić vodi Civilno združenje za pravičnost, napredek in nadzor, ki deluje osem let in ima nekaj tisoč članov, ki se borijo za varovanje temeljih človekovih pravic in svoboščin. Lotili so se že bank, zavarovalnic, odvetnikov, sodnikov, rubežnikov, vsem so trn v peti. Pred parlamentom so priredili nekaj protestov. Zdaj so, kaj hujšega, začeli brskati, koliko sodnikov dela in sodi brez pravosodnega izpita oziroma brez pravniškega državnega izpita. Dokazujejo, da večina sodnikov noče ali ne more dokazati svoje najvišje zahtevane stopnje profesionalnosti. Takim sodnikom pravijo pravosodni šušmarji, ki so krivi za največ nestrokovnosti, korupcije, goljufij… Rade Stanić: »Ni in ne more biti naključje, da so prav sodniki, ki me preganjajo na različnih stopnjah, na seznamu tistih, katerih strokovnost naše društvo preverja.« Foto: Thinkstock